Skozi življenje se naučimo, da je izražanje čustev lahko zelo problematično. Lahko nas omejuje ter resno ogrozi v kolikor se ne naučimo kontrolirati naših reakcij. Okolje in družba, v kateri živimo, ne dopuščata, da bi se izražali povsem svobodno in odkrito kadarkoli in kjerkoli. Zaradi družbenih pravil, hierarhije, zakonov, politične ureditve, medosebnega spoštovanja, kulture itd. smo primorani razviti pravilno mero, kako, kdaj in v kakšni meri lahko določeno čustvo izrazimo. Seveda to pomeni tudi, da znamo impulze, ki v nas sprožijo reakcijo, brzdati. Izražanje čustev vedno poteka preko gibanja. Izražanje čustev poteka telesno preko membrane, skozi površinski del (prečno-progaste skeletne mišice). Vsako takšno telesno izražanje pa je pod nadzorom naše zavesti. 

Torej, ko začutimo močno jezo in začutimo potrebo po izražanju jeze v obliki privzdignjenega glasu in kriljenja z rokami, se v primeru, da to ne želimo ali ne smemo naredit, morajo zakrčiti naše mišice. V membrani se naš tonus poviša, da lahko naredimo blokado izražanja. Enako velja tudi za druge oblike. Kadar želimo pojesti solze, zatreti veselje ali žalost, ne izpovedati ljubezni ali pa spolne privlačnosti. 

Blokada reakcije določenih čustev pa ni enaka potlačenim čustvom. Potlačenost čustev deluje precej globlje in z drugačnim namenom. Kadar blokiramo določeno čustveno reakcijo, ki jo starši, okolica ali nadrejeni ne odobravajo, dolgo časa in stalno to začne počasi vplivati na vse komponente čustev, ne samo na izražanje. Počasi izgubljamo zavestni nadzor nad zaznavo določenega čustva in postopoma izgubimo stik z določenim čustvom. 

Pri potlačitvi čustva izgubimo zavestni nadzor nad zaznavo, dotikom in izražanjem. Membrana se zakrči, prepustnost senzorno-motornega povratnega signala postane omejena ali povsem onemogočena. Dihanje se pospeši ter popači, da lahko oslabimo dovajanje življenjske energije in ohranjamo takšno stanje, ki pa ni naravno in nas bremeni, omejuje ter ogroža. Tega se ne zavedamo, saj signalov več ne zaznavamo in smo v iluziji, da je vse vredu. Takšen vzorec je prenesen v podzavest in na spremembo takšnega stanja izgubimo vpliv ter tudi voljo in željo po spremembi. 

Slabše dihanje (hitro, plitko, skozi usta, z zakrčeno diafragmo) je za ohranjanje določene homeostaze, ki je plod čustvenih potlačitev in travm nujno potrebno. Z zmanjšanjem CO2 v pljučih in krvi, kar je rezultat plitkega in nepravilnega dihanja, določeni predeli niso oskrbovani z dovolj kisika in posledično energijo iz hrane. Na tak način telo neha delovati optimalno na dveh nivojih. Zakrčijo se mišice in fascije ter popači dihanje, ki dovaja energijo in zaznavo mišicam. 

Vzroki za zakrčene mišice in popačeno dihanje

Najbolj pogosto do takšnih čustvenih potlačitev pride v otroštvu ter se potem tak vzorec nadaljuje, brez, da bi sploh vedeli oz. bili na to pozorni. Starši zaradi svojih lastnih travm, potlačenih čustev ter nevrotičnih vzorcev prenašamo to naprej na otroke. Niti ne znamo drugače, saj tega nismo bili naučeni od svojih staršev. Imamo določen vzorec vzgoje, za katerega smo prepričani, da je pravilen ni pa nujno, da je to normalno. Pogosto se na otroke zaderemo, ali jih celo pretirano kaznujemo. A otroški jok je lahko zgolj izražanje močnih čustev jeze. Ker pa smo bili sami vzgojeni, da jeze ni dobro izražati, da je to agresivno in nehoteno dejanje, otroka kaznujemo ali se nanj pretirano jezimo. To pa začne v otroku sprožati še več jeze. Od začetka se joka še bolj glasno ali pa protestira na vse možne načine. A kmalu odneha, ker začuti, da ne more zmagati oz. da je takšno vedenje zanj nevarno. Otrokovo razmišljanje je namreč, da če je starš nanj jezen, ga lahko zapusti. To pa si ne more privoščiti, saj je od starša odvisen. Zato jok počasi zatre in onemogoči pristno in naravno reakcijo sproščanja notranjega pritiska, ki je sicer nujno potrebna, da ne pride do kronično premočnega strahu in posledično stalno aktiviranega refleksa rdeče luči. 

Če se torej starši ne znamo pravilno odzvati na otrokov jok ter ne razumemo, kaj nam otrok z jokom sporoča, je to zato, ker imamo sami premočan pritisk v trebušni votlini in ne znamo zaznati otrokove želje po spremembi stanja, v katerem se je znašel. Tako prenašamo vzorce in travme naprej. To pa povzroči, da se bo tudi naš otrok podobno obnašal, vedel in izražal skozi življenje. Ali si to želimo in je to dobro, ali ne pa ve vsak za sebe. 

Najbolj problematično je, kadar je čustveno ali fizično odsotna mama v zgodnjem obdobju otroštva. Ponavadi zaradi službe ali dela, pogosto pa tudi zaradi potrebe po svobodi (princip užitka), lastnih hobijih ali pa raznih odvisnostih, ki jih je razvila preden je imela otroke. Otrok z jokom zahteva bližino in išče tolažbo, a je ne dobi vedno. To ga dela zmedenega. Pogosto se joka še bolj močno (jezno), sploh kadar je reakcija mame izražena z reakcijo jeze. Kmalu ugotovi, da ne more zmagati in potlači svojo jezo in agresivnost. Ker otrok še ni dovolj razvit, da bi lahko nadzoroval čustva tako dobro kot odrasli, ne pozna kompromisov, ker staršev ne razume. Zato bo sčasoma zatrl čustva, kar bomo starši ter okolica razumeli kot odlično vzgojenega in discipliniranega otroka. A to ima svojo ceno v obliki omejenega, pospešenega in nepravilnega navpičnega dihanja ter v obliki zakrčenih mišic diafragme, trebuha in prsnega koša. Posledice pa so pogosti prehladi, bronhitis, apneja, razvije se astma. Ko je starejši razvije odvisnosti v obliki kajenja, alkoholizma, pogosto ima glavobole, migrene, pretirava s športom ali poslom.

Za otroka so nevarni tudi seksualni občutki. Ti občutki ne prihajajo iz genitalij, pač pa iz telesa. Otrok občutkov, ki jih zazna od staršev ali pogosteje enega od staršev ne razume in na te ni pripravljen. Občutke, ki jih prenašamo na otroke so pogosti zaradi pomanjkanja časa in hitrosti življenja, kar privede do tega, da v partnerskem odnosu ni dovolj ljubezni in seksualnosti. Zato običajno eden od staršev izkazuje preveč pozornosti otroku, drugi pa premalo. Otrok pretirano ali premalo pozornosti doživlja drugače kot odrasel. Preveč ali premalo ugodja na telesni ravni ne zna obvladovati, zato odreže spodnji del telesa, posledično pa se ne počuti dovolj trdno na tleh. Ponovno se omeji dihanje, saj pride do slabše povezave medenice s prsnim košem zaradi zakrčenosti mišic okrog medenice. 

Spodnji del telesa oz. del od trebušne prepone (diafragme) navzdol je že od starodavnih civilizacij tretiran kot nagonski in primatski (živalski). V spodnjem predelu imamo nagone v zgornjem pa civiliziran in bolj razumski del. Konflikt med obema predeloma pa se kaže v seksualnosti ter popači dihanje. 

Pogosto mislimo, da imamo z zavestnim delom nadzor in moč nad vsem, toda ni tako. Nagonski spodnji del prevlada v kolikor pride do življenjske nevarnosti, prevelikega vzburjenja, smrtnega strahu ali občutka nemoči, močne prestrašenosti ter panike. V teh primerih limbični del možganov prevlada in zavestni del nima več nadzora nad telesom, izražanjem in vedenjem. Preživetveni instinkt vedno zmaga, a nam je pri tem v največjo pomoč ravno pravilen način dihanja, sprememba ravni ogljikovega dioksida v telesu in krvi ter posledično večja oskrba sistema z energijo in parasimpatično delovanje živčnega sistema. 

Spletni program AEQ dihanja je odličen začetek v urejanje dihalnega ritma. S tem si omogočimo, da se lahko začnemo ukvarjati z urejanjem svoje čustvene zrelosti in učinkovitosti. S tem pa spreminjamo svoje delovanje, izražanje in vedenje. S spremembo sebe se sproti spremeni tudi okolica, ki nas obdaja saj sami vplivamo na spremembo stanja.

Vabljeni na aktualni spletni program AEQ dihanja v novembru!