Ali bolezen današnjega časa kot se mnogokrat izrazimo. Ne postavijo nam nobene diagnoze, krvna slika je običajno v mejah normale. Preiskave ne pokažejo nič sporno oprijemljivega in merljivega. Telo pa se ugaša ali pa se je že skoraj povsem ugasnilo. Sprašujemo se kako je to mogoče? Zakaj do tega pride oziroma kaj je vzrok. Še huje, pogosto nas “odreže” hitro, brez večjih opozoril. Kako da nismo zaznali, da smo utrujeni, v bolečinah, da je preveč vsega?

Vsakega, ki ga poznam ali pa sem posredno slišal o tem pove podobno zgodbo. Vsak primer takšne osebe je vedel/a, da je v turbo pogonu. Da se njeno ali njegovo življenje odvija prehitro. Multitasking (večopravilnost), pritiski v službi, stanje doma pa nič bolj rožnato. Pogosto je imela takšna oseba še v oskrbi katerega od bolanih ali poškodovanih staršev, starih staršev ali pa otrok. Pogosti prepiri s partnerjem, težave z otroci v vrtcu ali šoli, medtem pa jezen šef ali pa stranke, ki jih te težave ne zanimajo. Seveda večinoma za težave niti ne vedo pa tudi, če bi vedeli se ne bi zmenili zanje. Tempo je vedno hitrejši, oseba, ki je v takšnem položaju pa se vedno bolj navadi na tak režim. Zaradi tradicije in vzgoje je navajena sprejeti situacijo. Tako pač je, “prej, ko se navadiš lažje ti bo” včasih tut slišimo. V podzavesti takšne osebe je že dolgo naseljen močan strah. Strah pred spremembo, strah reči ne. Ali pa tega strahu niti več ne čuti, zgolj še verjame, da je svet pač takšen in da je za vse enako. Občasno od kakšne kolegice ali pa kolega še sliši, da naj pazi na zdravje, ali pa naj gre na kakšne počitnice, ker se mu bo drugače zmešalo. Toda, ker je deloholik, trmast/a ali pa enostavno v takšnem delovnem razmerju, ki tega dopusta ne dopušča je takšen odmor neizvedljiv. 

Zavestno si morda želi ali pa sploh ne ne čuti, da potrebuje odmor, podzavest pa pravi samo še ta projekt, samo še ta mail, samo še to leto, samo še.. vendar je prepozno. Bum in telo čez noč odpove. Ker je bilo prehitro, je zdaj prepozno.

3. Newtonov zakon

je fizikalni zakon o vzajemnem učinku. Akcije in posledične reakcije. Enak zakon velja za človeka kot za vse ostalo v naravi. Kolaps sistema, ki ne zmore več. Telo ne zmore, kar si um stalno želi ali pa zahteva od telesa. Telo ne more lagati, ker deluje po enostavnih principih in fizikalnih zakonih ter je lahko vedno zgolj v sedanjosti.

Medtem, ko naši možgani (siva možganovina oz. korteks) lahko potujejo kamorkoli želijo. Zavest deluje po principih kvantne fizike in je lahko ločena od telesa. Z mislimi lahko gremo v prihodnost, preteklost ali domišljijo. Tako lahko naš zavestni del oz. ego ves čas želi napredek, zahteva od telesa vedno več in ga počasi utrudi do takšne mere, da se telo preda. Pretiravamo lahko z delom, športom ali pa z razvadami. SKoraj vsak se lahko najde v čem, kjer pogosto pretirava. A za telo so to odvisnosti, ki so obremenilne, čeprav se nam pogosto zdi, da je to da delamo za računalnikom 12 ur dnevno povsem normalno. Da treniramo določen šport po 2 do 3 ure na dan se nam sčasoma zdi normalno. Pač, če želimo rezultat na določenem področju moramo biti v stiku ali prehiteti najboljše. Želimo vedno več in več, naša volja je močna in misli so ves čas pri rezultatu. Na samo pot do rezultata pa pozabljamo. Izgubimo se v iluziji svoje normalnosti. Stalno dobivamo tudi potrditve, da je vse vredu in normalno tudi iz bližnjega okolja. Vsi okoli nas počnejo podobno in nikomur se ne zdi nič nenavadnega. Realnost v kateri preživimo sleherni vsakdanjik pa je za telo lahko izredno obremenilen. Naše telo pač zmore toliko kot zmore in vedno na koncu zmaga. Saj um brez telesa ne more obstajati. Um sicer nadzira vse funkcije vendar telo pa je tisto, ki izvedete dejanje. Ko ne zmore več nam, da to jasno vedeti v obliki bolečin ali pa drugačnih opozoril, ki pa jih mnogokrat ne upoštevamo. 

Zakon časa in ravnovesja

Ko je prepozno in telo odpove se začne dolgo zdravljenje. Tega kar prej telo ni dobilo ima zdaj na pretek. Časa za počitek. Časa za razmislek. 

Časa prej ni bilo, zdaj pa ga je preveč. Ravnovesje se vedno vzpostavi. V naravi in pri človeku. Takrat se potem vsak vpraša. Kam grem, zakaj grem tja in kak je sploh končni cilj? Ali sploh je cilj? Ali je bilo morda vse brezglavo sledenje sistemu, ki ne pozna milosti in zgolj izkorišča in posrka iz nas vse, kot da smo baterije v podobi človeka?

Kakšna je rešitev? Kako se zavarovati, da ne pride do kolapsa? Kako pravočasno razumeti kaj hoče telo? Kako umiriti um? Da bo le ta v skladu s telesom?

Kakor vidim situacijo trenutno, je rešitev da se začnemo zavestno ukvarjati s sabo. Iskati rešitve v telesu, se umiriti zvečer vsaj za 15 minut do pol ure. Kolikor smo sposobni. Ker takšno početje zna biti čudno in zoprno saj je nekaj novega in nevsakdanjega. Naj bo to zgolj ležanje na hrbtu. Brez glasbe, v tišini in brez pogovorov. Zgolj prisluhnite telesu. Dihajte umirjeno skozi nos. Da bi videli širšo sliko, se pogovorili in uredili odnose doma, s šefom, strankami ali pa s kolegi, znanci itd. je potrebno najprej imeti dovolj energije. Energije pa ne moremo imeti, če smo ves čas pod stresom, v akciji, v večopravilnosti. Zato je potrebno zavestno začeti s postopnimi koraki. 

Prvi korak je zagotovo dovolj spanca. Vsaj 7 ur nemotenega spanca. Zato je dobrodošlo začeti izvajati dihalne vaje pred spanjem, ugasniti telefon že vsaj uro pred spanjem. Tudi TV in laptop, odklopiti vse naprave in energijo ter um usmeriti vase. Ne mislim meditacije, ne mislim joge, niti ne funkcionalne vadbe. Zgolj tišina, dihanje in mir. Nič drugega. Z več spanca bo prišla navada. Navada po 7 ali več urah spanja in umirjanja pred spanjem. Potem pa na tem lahko gradimo. Lahko začnemo počasi urejati odnose. Najprej s sabo in potem s partnerjem. Odnos s sabo je najtežji in najlažji obenem. Najlažje se zavestno odločimo, nekaj spremeniti a najtežje pri tem vztrajamo. Zato naletimo na začetni odpor. Upira se podzavest, ki sledi tradiciji ali pa želi ostati v coni komforta. Ne glede na spremembo. Zato je potrebno postopoma vztrajati vsaj 1 mesec. Redno vsak dan. Enak ritual, ki smo si ga zastavili. 

Toda ali je sprememba dobra ali ne? Smo kaj naredili, če smo prenehali kaditi in začeli s tekom? Seveda tek je pa ja zdrav bi si mislil skoraj vsak, ker je takšno splošno prepričanje. Res je bolj zdrav kot cigareti vendar pa tek ne bo rešil spora s šefom ali pa potlačene jeze na partnerja. Rešil ga bo pogovor. Toda najprej moramo biti na tak pogovor ustrezno pripravljeni saj bo naši akciji sledila reakcija. V primeru težkega pogovora, bo to verjetno čustvena reakcija. Ko spor rešimo ali pa v skrajnem primeru eliminiramo bo pa tek potem zgolj užitek ali pa rekreacija in ne bežanje od problema. Zato se je potrebno lotiti sprememb premišljeno. Premišljeno, kreativno in učinkovito dejanje ali sprememba stanja pa je lahko dosežena zgolj po določenem času, ko smo na to pripravljeni. Času, ki smo si ga privarčevali na račun spanja in počitka. Ker imamo več energije in lahko bolj “trezno” sprejmemo boljšo rešitev. Kako vemo, da je prava? Intuicija, občutki iz telesa v um se morajo povečati. 

Zato pa je potreben čas in boljša povezanost uma ter telesa. O tem pa lahko več izveste na naslednjem AEQ spletnem programu®. Aktualno ponudbo spletnih programov preverite na naši spletni strani.

Povezava: https://odskocnica.si/aeq-program/

Spletni program AEQ metode je odličen začetek v urejanje dihalnega ritma ter podzavestnih mišičnih refleksov. S tem si omogočimo, da se lahko začnemo ukvarjati z urejanjem svoje čustvene zrelosti in učinkovitosti. S tem pa spreminjamo svoje delovanje, izražanje in vedenje. S spremembo sebe se sproti spremeni tudi okolica, ki nas obdaja saj sami vplivamo na spremembo stanja.

Vabljeni na aktualni spletni program AEQ metode.