Sam sem ugotovil, da je učenje zame najbolj pomembno, ko se želim počutiti bolje, dvigniti samozavest in urediti misli ter zmanjšati negotovost, dvom, zmedenost in strah pred neznanim.

Učenje je najboljši način za doseganje novih znanj. A pravo učenje je dandanes zaradi slabše gibalne inteligence zelo redko. Otrok za učenje uporablja domišljijo, raziskuje, išče meje in spoznava nove zmožnosti. Pri raziskovanju je kreativen in uporablja zavestni del možganov. Uči se s tem, da vloži veliko pozornosti v določen gib ali dejanje. Velikokrat naleti na odpor, se zmoti, pade, mu ne uspe. A tako, prej ali slej, najde pot. Uči se iz napak in jih popravlja. Skrbniki ali učitelji pa mu pri tem pomagajo, tako da ga usmerjajo in mu postavljajo meje. S tem ga vodijo, da se lahko razvija v vedno bolj funkcionalnega človeka, ki naj bi postal odrasel.

Kar pa dandanes iščemo odrasli ljudje, običajno s tem konceptom ne sovpada. Iščemo najlažjo pot in rešitelja, trenerja, zdravnika, terapevta, guruja itd., ki nas bi čudežno popeljal do odgovorov in nas rešil težav, bolečin ter slabega počutja. Zakaj to ne more delovati? Ker ne sprejmemo dejstva, da smo sami odgovorni za svoje telo, um, počutje, bolečine, čustveno stanje itd. Ker iščemo hitro rešitev, je kratkotrajen tudi rezultat. 

Za učenje sta potrebni metodika in postopnost. Potreben je čas, veliko časa za integracijo nove funkcije v podzavestni del. V kolikor ne spoštujemo zakona časa, spremenimo stanje zgolj na zavestnem nivoju. Da bi spremenili nezavedni del sebe pa moramo dovolj dolgo početi neko dejanje. Za celostno spremembo v novo podzavestno navado, veščino, vrlino, vedenje ali gibanje, in da za izvedbo le-te ne potrebujemo več vložiti toliko časa, energije in pozornosti, je potrebna potrpežljivost, ki pa je dandanes večinoma nimamo. 

Za lažjo predstavo bom najprej podal primer učenja plavanja. Primer plavanja je tak, da ne moremo iskati bližnjic, prepisovati, prehitevati zakona metodike učenja oz. časa, ki ga namenimo plavanju. Preprosto moramo vložiti svojo pozornost in energijo v učenje plavanja, saj se sicer ne bomo naučili. Plavanje pa je samo po sebi nevarno, še posebej če se znajdemo v vodi, ki presega našo telesno višino. Zato ne bomo kar tako tvegali in si rekli “Eh bom že kako!” ter skočili v reko. 

Postopnost učenja bom razdelil na 4 faze.

1. Nezavedna nekompetenca: Otrok prvič vidi človeka v vodi, ki krili in maha ter se nekako premika po gladini. Ne ve, kako se tej veščini reče, ne ve, kaj to pomeni in ne ve, zakaj to počne. Zanj to izgleda kot nekaj, kar je pač na obzorju in dokler mu starši ne povedo, da gre za plavanje in mu plavanje predstavijo ter mu razložijo, zakaj je uporabno, se tega ne bo zavedal, niti ne bo posvetil veliko pozornosti temu. 

2. Zavestna nekompetenca: Ta del se začne, ko se otrok odloči, da se bo učil plavat in gre prvič s starši ali z učiteljem plavanja v vodo.. Začne spoznavati, da ne zna plavati. Ve le, da je v vodi in teoretično je že na kopnem poskusil s telesnimi gibanji ter spoznal osnovni princip, kaj plavanje pomeni. Začenja spoznavati resnično stanje, da plavati ne zna in da če ne bo zares dobro uskladil gibanja in začutil, na kak način mora delovati skozi vodo s telesnimi gibi, se bo potopil. Zato je ta faza težka in zahteva veliko pozornosti, časa in energije. V tem delu začne korteks (zavestni del možganov) delovati in zato otrok porablja ogromno količino energije. 

3. Zavestna kompetenca: Preskok v to fazo je običajno tisti del, ko lahko otrok že plava, a še vedno uporablja zavestni del možganov. Ves čas mora misliti na gibanje, kako premika roke in noge, kako trup, kje ima glavo in nekako za silo plava. Lahko bi rekli, da zna plavati, a je vse skupaj še zelo okorno, trdo in nesproščeno. V tej fazi sicer lahko rečemo, da zna plavati, a ta veščina še ni izpiljena do te mere, da bi mu zaupali, da gre sam v reko ali morje.

4. Nezavedna kompetenca: Ko dovolj dolgo vadi, gre večkrat na morje s starši, ko gre tudi večkrat že sam v vodo in si vedno bolj zaupa ter uskladi gibanje in se sprosti, to pomeni, da je svojo veščino razvil v podzavestni del. Za plavanje lahko uporablja podzavest. Gibanje v vodi je sproščeno, otrok se lahko zraven smeji, kliče starše naj ga gledajo, se ob tem tudi pogovarja ali “afna” ter lahko razmišlja tudi o čem drugem. Porablja bistveno manj energije za to da plava, kot prej ko je počel to na zavestni način.

Tak princip velja za vse. Ne glede na leta, veščino ali vrlino, ki se je učimo. Ni pomembno česa se lotimo in kako zahtevno je. Principi so enaki. Jasno pa je, da obstajajo zahtevnejša in manj zahtevna znanja. Da se naučimo integralov in odvodov bo potrebno veliko več časa, energije in pozornosti kot za to, da se naučimo osnovnih računskih funkcij seštevanja ali odštevanja. 

Zelo jasni in preprosti principi, ki pa se jih vedno manj držimo. Z leti imamo vedno bolj usmerjeno zavestno pozornost, ki nam jo diktira ego zaradi izkušenj, a so te pogosto spet pogojene s podzavestnim programom, ki pa ni dovolj sodoben za današnji čas, ki zahteva konstantno spreminjanje. Življenje je postalo prehitro, da bi lahko naša podzavest sledila takšnemu napredku. Prehiter napredek v tehnologiji, znanosti, industriji itd. je povzročil razkol med zavestnim, nezavednim in tudi telesnim delom nas. To pa nas spravlja v dvome, močne strahove, ravnodušnost, v primeru učenja pa želimo slediti strojem in se vedno bolj uporablja učenje na pamet. To pa je škodljivo in nas pahne v še večjo “ukalupljenost” v načinu razmišljanja.

Postajamo manj kreativni, iznajdljivi, inovativni, pozorni, manj raziskujemo, manj imamo želje po učenju in odkrivanju novih veščin, vrlin in znanj. Ne ločimo več med tvornim učenjem in učenjem na pamet. Razlike pa so enormne. Gre za dve skrajnost. Na žalost pa javni šolski sistem vedno manj podpira tvorno učenje. Počutje, zdravje in način življenja si s tem močno omejujemo in posledice so vedno bolj vidne. Iz generacije v generacijo je več ljudi v odrasli dobi s kroničnimi težavami, mlajše generacije pa imajo vedno več odločb zaradi gibalnih ali vedenjskih omejitev. 

Kako se tvorno učiti, kako lahko sami pri sebi spremenite pogled na učenje, na način razmišljanja in željo po učenju, ki je bistvo človeka pa v naslednjem zapisu. 

V februarju vas vabim na program AEQ metode®, kjer se boste preko telesa učili gibanja, urejanja kroničnih težav in se na pravilen način lotili novega vpogleda, ki ga spremlja način razmišljanja, ki je tudi vse nujnejši, da lahko dandanes živimo, se gibamo, razmišljamo in svobodno živimo.

Aktualno ponudbo AEQ spletnih programov® preverite na naši spletni strani. Povezava: 

https://odskocnica.si/aeq-program/