Za učinkovito tvorno učenje, ki nas osvobaja, izboljšuje in dviguje na višji nivo splošne inteligence bom opredelil nekaj ključnih pogojev. 

Za učinkovito učenje in dojemanje skozi telo, si je treba zagotoviti dovolj časa. To lahko naredimo tako, da zmanjšamo število dogodkov, poenostavimo svoje življenje za nekaj časa. Zmanjšamo kompleksnost življenja in ustvarimo višek časa, ki ga lahko namenimo učenju. 

Podobno kot smo si v šoli morali vzeti čas, da smo vzeli v roke učbenike, delovne zvezke in zapiske. Če smo imeli v popoldanskem času še plesne vaje, verouk ter glasbeno šolo, je bilo časa za učenje manj.

Čas, ki ga dandanes pogosto nimamo ali pa mislimo, da ga nimamo je ključen dejavnik pri vlogi učenja. Ko opazujem in se pogovarjam z ljudmi opažam, da se redko kdo po opravljenem študiju še posveča učenju. 

Občasno se kdo odloči za kakšen seminar ali pa nadgradnjo svojega znanja v obliki delavnic itd. Vendar je to bolj slučaj kot redna praksa, ali pa je to zaradi zakonske ureditve, ki veleva obnovitev licenc in podobno. Večini se zdi, da se nimajo več kaj učiti in da že vse bistveno znajo. Redki so, ki se želijo učiti in odkrivati vedno več. Prednjači pa miselnost, da si je za učenje drugih treba pripraviti »muštre,« delovne načrte ali pa programe, ki delujejo za večino. Po teh vnaprej pripravljenih shemah pa potem delujejo po več deset let ne glede na tehnološki napredek in neizbežno entropijo, ki jo načne zob časa. Še tako dobro pripravljen načrt bo po petih ali desetih letih za v smeti, ker ga bo povozil čas. 

Človek s takšno miselnostjo pa tudi sam obstane v času. Ko se tega globoko v sebi začne občasno zavedati, ga je tega strah in obrambni mehanizmi sprožijo vse vrste pogojnih odzivov, da slučajno ne bi priznal svojo zmoto in se pokesal ter prisluhnil novim znanjem. Ego je preveč usmerjen v področja, kjer je dober ali pa je bil dober in si »prekriva« oči pred neizbežno resnico in sedanjostjo. Ta pa je pogosto povsem drugačna od iluzije v kateri živi. 

Če pa upoštevamo entropijo, zakon časa in smo se pripravljeni redno učiti ter ostajamo kreativni, uporabljamo domišljijo in iščemo boljše rešitve vsak dan po malo, bomo bolj učinkoviti, srečni ter uspešni. Telo in podzavest nas bosta pri tem podprla in bomo tudi manj bolni, z manj kroničnimi bolečinami in manj prestrašeni ter depresivni.

Poleg časa, ki je predpogoj, da se sploh lahko začnemo nekaj učiti, je potrebna dovolj velika mera pozornosti. Pozornost je dandanes redka, saj preveč hitimo. Sam na svojih funkcionalnih vadbah vedno znova ugotavljam, kako malo vadečih je pozornih na detajle, je potrpežljivih in išče rešitve za določen gib ali vajo. Starejši kot smo, več imamo informacij in bolj smo “nafilani” z balastom znanja, ki pa ga nimamo ponotranjenega. 

Znanje je površinsko in že zaradi šolskega sistema, kjer je poudarjena količina in ne kakovost, smo usmerjeni v način razmišljanja, da je treba v najkrajšem možnem času narediti največ. To se odraža v izgubi pozornosti in radovednosti, ki pa je nujna, če se želimo resnično in globoko nečesa naučiti, da se to usidra tudi v podzavest.

Učenje na pamet, ki je dandanes preveč pogosto tudi nagrajeno, je ravno obratno kot učenje, kjer smo usmerjeni v iskanje rešitev. Splošno pravilo v naravi je, da bolj premikajoči organizmi potrebujejo več možganov, saj so bolj kompleksni. Bolj kot je organizem kompleksen, bolj mora imeti razvit živčno-mišični sistem in tudi dlje rabi, da se razvije in odraste. Učinkovito učenje vedno poteka preko telesa. Šele občutenje in zaznava resnično povzroči implementacijo v podzavest in šele, ko nekaj resnično dojamemo, lahko to počnemo z manj pozornosti. 

Od začetka moramo biti zavestno pozorni, tako kot ko se začnemo učiti vozit avto. Od začetka moramo biti zelo pozorni in šele, ko imamo dovolj občutka in zaznamo, koliko je treba pritisniti na sklopko in koliko na pedalko za gas, lahko speljemo lepo. Potem pa moramo to velikokrat učinkovito ponoviti, da te občutke sprejme podzavest. Šele ko se skozi veliko ponavljanja te informacije obdelajo v podzavesti, bomo nekaj resnično znali. Takrat pa za vožnjo ne bo več potrebna tolikšna pozornost in bomo lahko pozornost usmerili kam drugam. O tem sem pisal v prvem delu zapisa o učenju.

Da se izognemo temu, da nam pozornost prevečkrat pobegne stran od sedanjosti, v kateri je edino možno zavestno učenje, je potrebno imeti dober namen, tako v šoli kot tudi pri športu. Če nam je predstavljen predmet ali šport bil všeč, smo se ga radi učili, če pa nas je učitelj odbijal, ali pa je bilo predstavljeno znanje preveč kompleksno in nam nezanimivo, se nam ni dalo niti začeti. Zato je imeti dober razlog oz. namen izrednega pomena. 

Sam sem imel veliko slabih izkušenj s strani avtoritarnih oseb v svojem življenju. Zato sem tudi sam postal osebni trener in sedaj učitelj AEQ metode®. Želim podajati znanje z dobrim namenom, brez vsiljevanja, manj vojaško. Želim, da vsak razume, kar želim predati naprej in hkrati tudi učim, kako se bolje učiti. Saj se še kako zavedam, kako težko se je lotiti nečesa na silo, čemur pogosto sledi učenje na pamet in kmalu velik odpor. 

Dandanes zelo radi posnemamo stroje, ki pa so zelo slabi ravno v tvornem učenju. Stroji lahko obdelajo veliko količino informacij v kratkem času, a nimajo kreativnosti, domišljije, ne znajo raziskovati in iskati rešitve. Skozi občutke, intuicijo in zaznavo skozi telo, lahko pridemo do rešitev in odgovorov prej kot stroji in če imamo dober namen, nam bo učenje v veselje. Bolj kot bomo ob učenju uživali, raje se bomo učili in več bomo znali. Na tak način lahko konkuriramo strojem in jih prekašamo. Ne pa v količini balasta in informacij. 

Metodika učenja določenega giba ali progresivno sestavljen vadbeni program moči je ključen za kakovostno in celovito spremembo na telesni strukturi posameznika. Enako pa velja tudi pri učenju AEQ metode® ter pri učenju na splošno, a poenostavitve se premalokrat zares zavedamo.

Pogosto preveč hitimo, ko se nekaj naučimo dovolj dobro ali pa mislimo, da je dovolj dobro. Npr., ko znamo narediti počep dovolj dobro, da ga lahko izvajamo, je pogosto za nas dovolj. Na svojih vadbah začetnikom na eni od prvih vadb rečem, naj naredijo 10 ali 15 počepov, kot so jih vajeni, oz. kot so se jih naučili. Skoraj vsi naredijo počepe hitro in po določenem vzorcu, ki so ga posnemali ali v šoli pri športni vzgoji ali kakšni drugi vadbi in se jim je integriral v podzavest. Tako naredijo nek avtomatiziran gib, ki pa je običajno boleč, hiter, narejen brez prave pozornosti, ob tem pa je običajno prisotno čustvo sramu, ker se zavedajo, da nekaj ne bo vredu.

Enako je na drugih področjih življenja, kjer mislimo, da nekaj znamo, to pa je prepogosto iluzija ali pa smo zaradi informacijskega vakuma ponotranjili napačno informacijo in sklepamo, da je to, kar vemo ali znamo pač dejstvo. Da spremenimo avtomatiziran počep, pa je treba vložiti kar nekaj predvaj ali pa metodičnih postopkov, da bo počep lažji, primeren naši strukturi medenice, da bo učinkovitejši v smislu porabe energije itd.

Ta korak je pa sploh pomemben pri učenju AEQ metode in vaj. Postopnost in poenostavitev ter redukcija gibanja, ki jih vključimo pri vajah je pomembna, saj bolj kot poznamo mikrogibanje in manj sklepov kot je vključenih v gibanje, bolj smo lahko pozorni, in bolj kot smo lahko pozorni, bolje se učimo in to kasneje povežemo v več sklepov ter kompleksnejše gibanje. Tako se učimo z raziskovanjem, smo lahko kreativni ter uporabljamo domišljijo za odkrivanje nereda v telesu. Ta nered začnemo postopno sami zmanjševati in urejevati telesna področja, pri katerih opazimo in občutimo manj ali pa so toga.

Tako usklajujemo manj kompleksno v bolj kompleksno in nalagamo sloje mielina na nevrite in s tem vplivamo na avtonomni živčni sistem, preko tega pa lahko tvorimo nove sinapse v možganih, ki vedno bolj prodirajo tudi v podzavest in tvorijo nove povezave, ki so nujne za spremembo in novo avtomatiko potrebno za določeno gibanje, vedenje ali pa izražanje.

Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, ko smo prejeli preveč informacij prehitro. Občutek je, kot da bi nam nekdo govoril v tujem jeziku o raketni znanosti. V tem primeru je treba upočasniti pretok informacij. Tako kot bi morali upočasniti vožnjo s kolesom, če bi prečkali potok ali reko po 50 cm debeli brvi. Če ne upočasnimo konkretno, bomo padli v reko. Pri učenju pa se bo dotok novih informacij izgubil in tako se ne moremo učiti. Gibanje oz. podajanje informacij naj bi upočasnili za 90 % do 95 %. 

Če bi poskusili voziti avto v Veliki Britaniji, bi morali od začetka upočasniti vožnjo, saj je prestavna ročica na levi, vozimo pa po levem pasu. Sposobnost naše zavesti, da dojema ali usmerja gibanje telesa, če bomo vozili prehitro, bo manjša. Zato finih podrobnosti, motorike in novih znanj ne moremo integrirati v podzavest, če ne upočasnimo. 

Da bi se uspešno naučili in izboljšali na področju gibanja in urejanja telesa, fine motorike in koordinacije je treba upočasniti izvedbo izvajanja vaj. AEQ metoda® in učenje vaj sta vedno počasna in usmerjena v način. Bolj pomembno je, kako občutimo in popravimo kot, kako daleč ali kako močno lahko nekaj premaknemo. Smiselnost učenja na tak način nam poveča globino in smo bolj pozorni na podrobnosti. S tem pa na dolgi rok spoznamo sebe vedno globlje in ne samo površinsko. Hitrost izvedbe pri AEQ vajah®, kot tudi pri učenju novih znanj je zato treba precej zmanjšati in tudi večkrat poudariti pomen besede počasi, in kaj to dejansko pomeni.

Velikokrat se spomnim, kako so bili nekateri učenci v šoli bolj »leseni« za športe z žogo. Enostavno niso imeli pravega nadzora in zaznave nad gibanjem telesa, koordinacijo in gibanjem žoge v različne smeri, višino in hitrostjo le-te. Zaradi telesnih omejitev niso mogli igrati nogometa, košarke ali odbojke tako dobro kot drugi. Še bolj pa se spomnim učiteljev in trenerjev, ki so vpili in postajali živčni ob tem, pogosto so se celo norčevali. 

Ob vsakem učenju novega gibanja se zmanjša svoboda gibanja oz. postanemo od začetka napeti in trdi povsod po telesu. Ko se kot otroci učimo nečesa novega (vožnja s kolesom, skirojem ali pa vodenja košarkarske žoge) bo lastna nuja po konkretnem napredovanju in preskoku v znanju zakrčila telo. Tako omejimo gibanje, da se lahko osredotočimo na koordinacijo in občutke, kako kaj narediti. Če bomo redno vadili in nadaljevali z učenjem s poskušanjem, domišljijo in iskali boljšo rešitev za enak problem ob npr. vodenju košarkarske žoge, bomo v tem vedno boljši in vedno bolj sproščeni tudi v drugih delih telesa, ki so bili prej okorni in trdi. 

Redno, organsko in radovedno gibanje ter učenje je pot do usklajenih, povezanih in urejenih gibov, ki se vedno bolj povezujejo v učinkovito celoto. Raziskovanje, preizkušanje, opazovanje in analiza ter ponovna implementacija bi moral biti pristop. Dandanes pa se omejitvam posmehujemo, jih ignoriramo ali pa jih ne razumemo in bežimo stran od teh.  

Takšen ignorantski in posmehovalni pristop učiteljev in trenerjev je v vseh teh letih prinesel veliko travm in strahu pri učencih, ki so zdaj že odrasli ljudje. A večina teh odraslih ima omejitve v gibalnem sistemu, kar pa jih omejuje tudi pri učenju in posledično v širini znanja. Pogosto so takšni ljudje zdaj v nečem izrazito dobri, nimajo pa širine. A takšno selektivno znanje se na dolgi rok ne izide, saj oseba z omejitvami, strahovi in travmami prej ali slej naleti na kronične bolečine ali omejitve, s katerimi se mora ponovno srečati. Srečanje s travmo iz otroštva pa vedno povzroči strah in tesnobo in običajno ponoven beg od problema ter zgolj še večjo omejitev zaradi entropije.

Dandanes opažam, da mnogi tarnajo, da niso kreativni, da nimajo domišljije ali pa da nimajo časa počivati. Da bi lahko imeli domišljijo nam mora biti najprej dolgčas. Moramo imeti višek časa, kar je pa danes izjemno redko, ker živimo v svetu, kjer se nam zgodi v enem dnevu več kot se je našim starim staršem v dveh tednih. 

Ko opazujem svoje otroke, se jima počitek in dolgčas upirata. Enostavno si nočeta priznati, da sta zaspani ali pa da jima je dolgčas, kot da je to nekaj slabega in je s tem nekaj narobe. Med dolgčasom se namreč začnejo porajati nove ideje, začnemo razmišljati drugače, oblikovati drugačno sliko o določenih stvareh ali težavah. Prav tako pa je nujen počitek in spanje, ki sproži integracijo novih informacij. Med spanjem se sprosti prostor v možganih za pridobivanje novih informacij naslednji dan. Če spimo ali počivamo premalo se prejeto znanje ne more »usesti« in izgubimo večji del prejetega znanja ter tako nismo učinkoviti v učenju. 

Med domišljijo pa enako ali pa že poznano gibanje, veščine ali vrline nadgradimo, jih vidimo drugače. Domišljija bi morala biti ena glavnih pri učenju, ko želimo ustvariti nek koncept razumeti določeno idejo, uporabljati telo za kompleksnejše gibanje pri delu ali športu ter se bolje razumeti. Bolj kot uporabljamo domišljijo, bolj lahko pospešimo učenje ter odstranimo odpor do učenja nečesa novega. Seveda pa je predpogoj dovolj spanca in počitka, saj sicer nimamo niti osnovnega predpogoja, da smo lahko kreativni in uporabimo domišljijo.

V februarju ali aprilu vas vabim na program AEQ metode®, kjer se boste preko telesa učili gibanja, urejanja kroničnih težav in se na pravilen način lotili novega vpogleda, ki ga spremlja način razmišljanja, ki je tudi vse nujnejši, da lahko dandanes živimo, se gibamo, razmišljamo in svobodno živimo.

Aktualno ponudbo AEQ spletnih programov® preverite na naši spletni strani. Povezava: 

https://odskocnica.si/aeq-program/