Delovanje po principu “Če sem že tukaj, bom dal_a vse od sebe”!

V zadnjem času se mi je večkrat zgodilo, da sem videl vzorec po katerem se prepogosto vedemo ljudje. Ob pogovorih s strankami, ob analizi lastnega vedenja, delovanja v praksi in tudi po spominih iz lastnega življenja sem povezal določene vzporednice, ki se vedno nanašajo na naslovni zapis.

Pa še ogromno je takih primerov, po katerih delujemo in se kmalu najdemo. Vsaj jaz sem definitivno eden takšnih. Se tega zavedam in sem v fazi spreminjanja. Zavedanje pa je zelo pomembno saj je to prva faza, da se lahko začnemo sploh spreminjat. Zavedanje pomeni zavestno delovanje in to je od začetka enostavno, kmalu pa postane zelo naporno, ko pride do upora naše podzavesti oz. prepričanj, navad, običajev in tradicij.

Princip delovanja po 3. Newtonovem zakonu je lahko občasno dober in zaželjen, hkrati pa zelo škodljiv, če tako delujemo in se vedemo prepogosto. Po zakonu akcije in reakcije, porabljamo veliko več energije, kot če se vedemo, gibamo in delujemo bolj enakomerno, premišljeno in umirjeno.  Takšno naše obnašanje je glasno, močno, sunkovito, na moč, še večkrat pa preveč, pretirano, premočno, preglasno. 

Kar sem pri takšnem početju ugotovil je predvsem to, da vedno močno nasrka telo. Tako ali drugače bo takšno početje močne ali sunkovite akcije vedno pustilo posledice z enako nasprotno reakcijo.

Ko delujemo besni, v efektu, ko impulzivno odreagiramo, ko se ne znamo “brzdati”, ko izgubimo kontrolo, to nam je vsem znano, da ni dobro. A redkeje se zavedamo, da do takih stanj in situacij v življenju pride ravno zaradi prepogostega delovanja na vse ali nič. Da dokončamo delo, ne glede na utrujenost, ne glede na uro, ne glede na naše počutje. Takšno delovanje postane naša navada in vedno bolj sami sebe izčrpavamo in si hkrati potiho prigovarjamo, da smo naredili dobro delo, da smo vse zrihtali, da (še) zmoremo! A ravno ta odnos do svojega telesa, da mi zmoremo vsak dan še malo več in da damo vse od sebe, nas postopno uničuje. Izgubljamo stik s telesom, izgubljamo pa tudi občutek za čas (pravočasnost), za užitek ob dejanjih (pot), za občutek zadovoljstva ali zadovoljenosti, ko je delo resnično in kvalitetno dokončano. 

Ker se ukvarjam s funkcionalno vadbo, bom podal primer, kjer se s takšnim delovanjem redno srečujem. Pogosto dobim od strank odzive kot so: “Da je utrujena, da danes čuti preveč napetosti v vratu, hrbtu, nogah, rokah, itd”. Da se ji zdi, da je vse tako težko in podobno. Ko vprašam kaj bi lahko bil vzrok, se pogovor običajno  nadaljuje v tej smeri, kakšen je bil minuli dan, teden, vikend ali zadnjih nekaj tednov, mesecev.

Vedno je tako, da je bilo povprečje dejanj, aktivnosti, odgovornosti, obveznosti in obseg dela v minulem obdobju pri stranki povečan. Zato si tudi na lastno vprašanje odgovori sam_a. A seveda ni v tem poanta. Težava je v tem, da je očitno prišlo do pretiravanja v porabi energije, ne v razporeditvi časa.

Your content goes here. Edit or remove this text inline or in the module Content settings. You can also style every aspect of this content in the module Design settings and even apply custom CSS to this text in the module Advanced settings.

Ljudje smo na zavestni ravni sposobni veliko več, kot je pa zmožno naše telo ali pa kakršno je naše realno stanje moči, vzdržljivosti, kondicije, imunskega sistema, življenjske energije, koncentracije ali gibalno/umskih sposobnosti. Um oziroma ego uporabljamo za zlorabo telesa saj imamo to močno zakoreninjeno v nezavednem, radi rečemo, da takšni pač smo. Da ne moremo iz svoje kože. Da imamo to v krvi. Skupno temu je, da gre za navado, za vzgojni vzorec. Za zgled, ki smo ga nekje videli, pobrali, prenesli. Nekaj od staršev, nekaj od učiteljev, nekaj od vrstnikov, nekaj od idolov. Sosledje delovanja po 3. Newtonovem zakonu je nekako takšno:

– V službi delam 9  do 10 ur na dan, kjer me zasipavajo z delom in moram pogosto delat še več, prevzemati naloge še od drugih, delati nadure, pogosto me ne cenijo dovolj, imam preveč zadolžitev in samo hitim, sem pod pritiskom, itd.

– Domov prihajam prepozno, kjer me čaka še kup obveznosti, moram razvažati otroke po obveznostih. Zato bom hitro skuhal_a, zmetal_a vase hrano, pobasal_a otroke in akcija.

– Trobim po cesti, preklinjam, ker ne znajo voziti, komaj vse opravim, se pojavi nov klic iz službe, da nekaj ni dokončano. Opravim nekaj klicev, že letim na pošto in nazaj po otroke.

– Utrujenost zatrem ali pa je ne čutim, pičim na šport, vadbo ali pa grem s kolesom, na tek, itd., da se “fejst zašvicam” in “naredim nekaj za telo”.

– Dam vse od sebe, ker mi da močan trening še več energije in se bolje počutim. Pridem domov, preden se vsedem ali umirim še nahitro pospravim, dam prat, pomit, posesam ali karkoli je za narediti, ker če se usedem, se mi potem ne bo več dalo.

– Zaspim v trenutku ali pa težko zaspim. V obeh primerih, telo ostaja v krču, napeto in tonus v mišicah ostaja previsok kljub temu, da spimo.

Primer dneva, ki jasno ponazori delovanje po principu, preveč, na hitro, eksplozivno, močno, udarno, glasno, itd. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da če bi se ustavili in se umirili ter analizirali početje, bi kmalu videli, da se vrtimo v nenehni dirki in nikamor ne pridemo. Delovanje po 3. Newtonovem zakonu, nas z leti samo stiska, dela utrujene, nezadovoljne in vedno bolj naveličane ter tudi depresivne in otopele. 

Kadar se umirimo pa nam začuda postane neprijetno, postanemo nervozni in imamo občutek kot, da smo nekaj pozabili, da smo v zaostanku. Težko smo sami s sabo, pogosto nas že kratek odmor in počitek, ko smo sami s sabo dela živčne. Radi rečemo, da nas “delo najde”. To je zgolj posledica in spet tolažba samih sebe, da lahko nadaljujemo v takšnem ritmu še naprej. Ker se ne želimo soočiti z močnejšimi čustvi. S strahom pred izgubo, pred uspehom ali neuspehom, s tesnobo ali anksioznostjo, z nepredvidljivostjo prihodnosti ali z nedokončanimi obveznostmi, projekti ali nerešenimi odnosi. 

Ravno s soočanjem z močnejšimi čustvi ter pravočasnim in dolgoročnim ukrepanjem ter delovanjem v bolj počasnem, premišljenem, postopnem ter rednem a obenem pravočasnem ter zmernem tempu prinaša spremembo in izhod iz ponavljajočih ciklov. Le z zavestnim delovanjem po nasprotnem, po 1. Newtonovem zakonu lahko počasi splezamo iz okov nenehne dirke, raztresenosti, kroničnih bolečin, ponavljajočih toksičnih odnosov, slabe volje, izčrpanosti in navideznega težkega življenja.

Sliši se enostavno, a ni. Takšne spremembe so zelo težke in trajajo dolgo časa. Saj nezavedno delujemo v 80 do 90 procentih, bolj malo pa uporabljamo našo zavest. Naši vzorci obnašanja, vedenja in gibanja in s tem celostnega delovanja v življenju so močno zakoreninjeni v našo podzavest. Spreminjanje zato traja. V pomoč pri spreminjanju podzavesti pa vam lahko zelo pomagamo učitelji AEQ metode. Več o AEQ metodi in programih pa sledi povezavi: AEQ metoda