Namen in funkcija membrane je predvsem zaščita pred energijami iz okolja. V zapisu pa si lahko bolj natančno preberete kakšen je pomen membrane za naše delovanje.

Zaščitna vloga membrane

KAJ JE TO MEMBRANA?

Vsak zaprt sistem ima membrano, ki je selektivno prepustna. Tudi v primeru človeka je tako. Funkcionalna membrana je v človeškem sistemu skupek kože, podkožne maščobe, vezivnega tkiva ter prečnoprogastih skeletnih mišic, ki so ovite v fascijo. Ključna naloga membrane je, da zazna dogajanja zunaj in znotraj sistema. 

Za zaznavo dražljajev znotraj telesa (interocepcija) so zadolžene predvsem mišice, ki ob dovolj močnih signalih telesa (npr. ob potrebi po uriniranju) zaznajo te signale in po živčnem sistemu to sporočijo zavesti. Možgani pa pošljejo povraten signal telesu za ustrezen premik. To potem sproži verižno reakcijo, ki temelji na tem, da izpraznimo mehur. 

Za zaznavo zunanjih senzacij iz okolja (propriocepcija) pa je primarni receptor koža v povezavi s čutnimi organi. Tak dražljaj je npr. mraz ali pa vročina. Ko skozi čutila in receptorje na koži to zaznamo, telo odreagira in se po potrebi spet začne verižna reakcija, da trenutno stanje uredimo. Sicer v tem primeru s termoregulacijo odreagira tudi telo samodejno. A, če je vročina ali mraz v okolici močnejši, smo primorani poiskati zatočišče s primernejšo temperaturo. 

Težava nastane, ko je naša membrana preveč ali premalo prepustna. To se zgodi zaradi senzorno-motorne amnezije ali odtujitve. Rezultat le te, pa je slabše zaznavanje občutkov iz notranjosti telesa ali pa iz okolja. V vseh primerih postane naše življenje manj učinkovito. 

Kot primer bom vzel primer športnika s “trdo kožo”. Oz. radi rečemo tudi, da mu nič ne pride do živega. Ko sem še resneje igral odbojko sem bil priča mnogim igralcem, ki so utrpeli različne poškodbe. Nekateri so čutili bolečine že ob vsakem udarcu s tlemi ob “povaljki” ali določenem padcu. Skoraj ni minil teden, da jih ne bi nekaj bolelo ali “matralo” in so zaradi tovrstnih bolečin izpuščali treninge ali pa jih opravljali prilagojeno. Večini trenerjem in tudi igralcem so šli tovrstni “občutljivi” na živce in niso bili ravno priljubljeni v ekipah. Nekateri drugi pa so si lahko celo zvili gleženj pa kljub oteklini niso zapustili igrišča ali pa so izpustili zgolj nekaj treningov po tej poškodbi. V očeh večine so bili “pravi športniki”. Takrat si tega nisem znal drugače razložiti kot, da ima nekdo pač višji ali nižji prag bolečine.   

Zdaj ta različna občutenja bolečin razumem drugače. Nekateri so imeli boljšo zaznavo telesnih občutkov kot drugi. Membrana je bila pri določenih bolj prepustna kot pri drugih. Da vsi zaznamo močnejšo bolečino ob zvinu gležnja, ki prihaja tako iz notranjosti telesa ter tudi iz površine je logično. Da pa nekdo ne bi zaznal rahlih mišičnih in vezivnih ruptur, ki so konstantno prisotne v športu pa je možno zato, ker ima slabšo zaznavo telesa. Lahko gre za slabšo preoprioceptivno zaznavo (zunanje plasti telesa) ali pa notranjih občutkov (interocepcije). V obeh primerih se to zgodi zaradi nepravilnega delovanja membrane. Ali je prepustnost prevelika ali pa premajhna. 

Športniki imamo povečan mišični tonus zaradi tega, ker iščemo v športu določen izhod energije iz telesa, da ohranjamo določeno čustveno in telesno ravnovesje. Poleg tega je tonus povišan zaradi konstantnih treningov in smo primorani dvigniti napetost v mišicah in fascijah, kar pomeni, da je rezultat vedno slabša zaznava notranjih občutkov (interocepcije). To pa pomeni, da imamo običajno visok prag bolečine že sam po sebi saj moramo manj čutiti dražljaje. Oz. se na te vedno bolj navajamo, ker sicer ne bi prenesli treningov in tekem. Pa ne zgolj v fizičnem smislu napora. Ne bi prenesli vseh verbalnih vplivov okolice. Predvsem mislim na psihične pritiske s strani trenerja, sotekmovalcev, s strani nasprotnikov, javnosti, medijev, itd.

A še vedno obstajajo razlike tudi znotraj ekipe oz. med športniki. Individualne zgodbe so različne. Predvsem vzgoja, tradicija in tudi genetika vplivajo na to kako močno in tudi v katerih predelih telo nekateri čutimo bolj in nekateri manj. 

Torej, ko začnemo z AEQ vajami® odpravljati mišične zakrčenosti in SMA ali SMO se spremeni prepustnost membrane. Zaznava dražljajev postane bolj realna in se ustrezno poveča ali pa zmanjša. V primeru športnika se po mojem mnenju vedno poveča. Tako postanemo bolj dovzetni za bolečino oz. dražljaje. 

Osebno bolj čutim kdaj imam vadbe ali treninga dovolj, kdaj sem utrujen. Bolj občutim tudi vpliv mraza ali vročine ali pa me zmoti, da težje diham. Pogosto se ujamem, da po nekaj urah dela za računalnikom potrebujem premor za gibanje. Prej mi je morala to javiti pametna ura. Čutim dražljaje, ki mi sporočajo, da imam že preveč napet vrat ali pa križ. Pogosto tudi bolje začutim potrebo po pitju ali hrani. Med hranjenjem tudi bolj realno zaznavam kdaj sem sit. Bolj name vpliva tudi hrup ter množica ljudi. Velikokrat me motijo glasni ljudje ali pa, ko ljudje govorijo eden preko drugega. 

Membrana

ZAŠČITNA VLOGA MEMBRANE

Že Freud je ugotavljal pomen zaščitnih sistemov pred premočnimi vplivi iz okolja. Organizem je predstavil kot veliko skupino celičnih ovojnic, ki so odvisne od okolja in predstavil hipotezo: “Mali občutljivi organizem, ki obstaja sredi zunanjega sveta, nabitega z močnimi energijami, bi bil uničen zaradi preobremenjenosti, če ne bi bilo zaščitnih slojev proti tem energijam in obremenitvam. Zaščita pred obremenitvami je torej pomembnejša funkcija, kot pa zaznavanje impulzov energije iz okolja.” 

Membrana ima torej funkcijo zaznavanja dražljajev iz okolja (propriocepcija) in dražljajev, ki pridejo do zavesti iz notranjosti telesa (interocepcija). Ker pa je zavest globoko povezana z zunanjo membrano (koža, mišice in fascije), lahko le-ta omrtviči površino. To je vidno npr. pri želvah, ki imajo oklep že tako utrjen in trd, da postane skoraj neorganski in izgubi strukturo značilno za živo bitje. 

Oseba s selektivno prepustno membrano zmanjša možnost, da se odziva napačno na dražljaje, manj prepušča svoje odzive avtomatiki oziroma podzavesti, ki nas pogosto lažno usmerja (lažna intuicija). To pa zato, ker podzavest usmerja luč zavesti (ego) na dražljaje iz okolice ali notranjosti telesa, ki pa niso nujno najpomembnejši v tistem trenutku. Tak primer bi bil npr. da nam daje občutek lakote le eno uro po določenem obroku. Kljub temu da realno ne potrebujemo hrane, da bi preživeli, usmerimo našo zavest v to, da naredimo naslednji korak in nekaj pojemo. Ta dražljaj, da smo lačni, ni realen in je popačen – fake. 

Vzrok, da pride do lažne intuicije, do neprimerne usmerjenosti naše luči zavesti in hkrati neprimernih odzivov, vedenja ali gibanja, pa je predvsem razvit v otroštvu. Naša membrana ima zaščitno funkcijo, ki lahko naš ego usmeri proti samim sebi. Zavedanje dražljajev poteka preko impulzov, ki morajo dovolj močno vplivati na površino membrane, da tak impulz pride do možganov. Zaznavanje je funkcija zavesti in bi to lahko primerjali s sliko iz zaslona, kjer dobimo zaznavanje določenega občutka oz. dražljaja. Telo pa je po drugi strani prejemnik teh signalov iz okolice ali notranjosti in jih prenese po živčnem sistemu do možganov (zaslona). 

Ego usmerja našo svetilko zavesti kamor mi želimo, a ko kot otroci pogosto in dolgotrajno doživljamo premočne dražljaje, zaradi zaščitne funkcije membrane, počasi umaknemo pozornost od premočnih občutkov. Predvsem močne čustvene reakcije, ki so rezultat zlorabe naše nemoči v zgodnjem otroštvu (dolgotrajen jok, ignoriranje naših potreb s strani staršev, prenašanje odgovornosti skrbnikov na otroke, obtoževanje in neprimerno obsojanje) so vzrok, da funkcijo ega prilagodimo, da začnemo pozornost odmikati stran od bolečin ali brezizhodne situacije. Tako vedno bolj zatiramo upor, ki bi bil sicer logičen in naraven odziv ega in bi s tem situacijo, v kateri smo se znašli, uredili, ali z uporabo agresivnih sintropičnih čustev (jeze) ali pa z ljubeznijo ali veseljem. 

 

Ego

 

Ker smo nemočni ter premalo razviti in tudi nimamo nobenega zgleda, kako to narediti, tega ne moremo storiti in smo se prisiljeni podrediti. Staršem, skrbnikom, vzgojiteljem_cam, učiteljem_cam, trenerjem_kam itd. To pa pusti posledice v obliki vedno večjega odpora, a hkrati vedno manjše zaznave tovrstnih dražljajev, da se ne bi znašli v tako naporni situaciji ponovno. Tako naš ego počasi začne delovati proti telesu, kar je za zaščito in preživetje nujno potrebno. Zato potem tudi, ko smo starejši začnemo usmerjati našo zavest stran od realnosti, težav, soočenj z močnimi čustvi in iščemo iluzijo, ali pa si ustvarimo masko (nasmeh, čeprav nismo vredu). Ego si prizadeva ohraniti navidezno ravnovesje, da bi se izognili močnim dražljajem ter tako dvigne tonus v membrani. Hkrati pa tudi ego postaja vedno bolj tog, s tem pa se poveča poraba energije, ki je potrebna za tako nenaravno stanje. To seveda poviša potrebo po kisiku, da lahko vzdržujemo tao stanje. Ker pa je jedro telesa stisnjeno zaradi vedno bolj toge membrane, postane dihanje vedno hitrejše in plitko, kar pa nas še bolj pahne v izčrpanost, bolečine in sčasoma postane takšno stanje nevzdržno. Bolj kot telo sporoča, da ni vredu, bolj ego usmerja luč zavesti drugam, proč od boleče resnice. Takšna izčrpanost sistema pripelje do preobremenjenosti v somi in povzroči verjetnosti za bolezni, poškodbe, vnetja, alergije, obrabe. 

Ker se energija zaradi prvega zakona termodinamike ohranja oz. se niti ne izgublja niti ne ustvari iz nič, se takšna močna energija, ki jo prejemamo od vseh naštetih avtoritativnih oseb tekom življenja v nas nabira. Ker se navadimo oz. ego sprejme takšno stanje kot normalno, išče načine, kako bi usmeril svojo zavest v pretvorbo energije skozi izhodne točke (roke, noge, usta, spolni organi). Tako lahko ohranjamo masko pokončnega nasmejanega, srečnega in uspešnega človeka v prehitrem in podivjanem svetu, polnem močnih energij. Skozi družbi sprejemljive, dovoljene ali celo od mnogih podprte oz. priporočljive načine (pretiravanje s športom, skozi adrenalinske odvisnosti, dihalne tehnike, zlorabe spolnosti). Ali pa z omamljanjem (odvisnosti od kemičnih substanc, moči, denarja, slave) ter tudi s prekomernim utrujanjem (odvisnost od dela, maratonov, izklesane postave, vstopanj in razhajanj v toksična partnerska razmerja, kjer se oseba pusti izkoriščati in izrabljati ali pa izkorišča druge). A prej ali slej se seveda iluzija resničnosti podre in maska sreče, nedolžnosti, slave itd. pade. To sem doživel tudi sam in padel v depresijo. Takšna pot dolgoročno pelje v entropijo in kronične bolezni, izgorelost, demenco, avtoimunske bolezni itd. Zato se po zlomu takšne osebe običajno odmaknejo v osamo, virtualni svet socialnih omrežij, zlorabe videoiger ter imajo psihotičen odnos do okolice in se izogibajo druženju, ljudem ter odgovornostim. 

AEQ spletni program februar

Vabim vsakogar, ki se najde v tem zapisu, da se mi pridruži na naslednjem AEQ spletnem programu®, kjer bom predajal znanje naprej in vas učil o podobnih tematikah. 

Vedno bolj kot zmanjšujemo senzorno-motorno odtujenost in vedno bolj kot razumemo, da čas drugače teče za telo kot za zavest, boljši nadzor imamo nad potekom naših življenj.

O naslednjem AEQ spletnem programu® pa si več preberite na spodnji povezavi. 

Povezava: https://odskocnica.si/aeq-program/

ODSKOČNICA, Nejka Kapun s.p.
Špindlerjeva ulica 9, 2310 Slovenska Bistrica, Slovenija