Primer asimetrije telesa je, ko imate npr. zamaknjeno medenico ali ramo, npr. da vas vleče bolj na levo ali bolj na desno nogo. Lahko, da se tega niti ne zavedate oz. nimate časa, da bi se s takšnimi “podrobnostmi” ukvarjali. Lahko pa to opazite npr., ko stojite v čakalni vrsti in se opazujete. Če ste nagnjeni na desno ali na levo kot je to na spodnji sliki, potem vam priporočam, da si preberete ta zapis.

Za primer asimetrije bom postavil sebe. Sam sem opazil telesne asimetrije že zelo dolgo nazaj. Čutil sem, da imam desno ramo bolj naprej, ter da imam na desni strani telesa medenico nižje kot na levi. Vedno sem se med stanjem naslonil na desno nogo in rahlo nazaj. Tudi med sedenjem, sem se pogosto ujel bolj na desni ritnici, ali pa sem brado naslonil na desno dlan in na desno roko. Teh položajev nisem resno dojemal in se nisem s tem obremenjeval dokler se nisem začel resneje ukvarjati s somatiko in AEQ metodo®. Zakaj je takšna, na videz nepomembna podzavestna, zamaknjenost pomembna in kaj nam sporoča?

Gre za asimetrijo v funkciji in strukturi telesa. Ker smo se s časom navadili na določeno zamaknjenost, je naša podzavest sprejela to telesno stanje kot normalno. Vzrokov, zakaj smo tako je veliko, a skupno vsem je, da imamo stranske oziroma lateralne mišice na eni strani telesa bolj zakrčene kot na drugi. To pomeni, da imamo eno ramo bližje medenici kot drugo ali pa stopalo bližje medenici kot drugo. Pogosto je zamik celo v obeh predelih. Včasih je rama bolj naprej kot druga, ali pa eno stopalo gleda bolj pod kotom navznoter ali navzven kot drugo. Vse to so posledice tako imenovanega somatskega travma refleksa. 

Seveda pa ima takšno ignoriranje na videz nepomembne strukturne ali funkcijske telesne anomalije mnogo večji pomen kot se zdi na prvi pogled.

Spodnja slika je primer zamaknjenosti, in posledično je oseba v t. i. travma refleksu. Ta je vedno posledica poškodbe ali nesreče v preteklosti. Lahko tudi psihične, npr. posttravmatski sindrom vojaka (PTST). Lahko pa seveda tudi kot posledica vzgoje, ki je bila neprimerna in je vplivala na nas, brez da se tega dandanes zavedamo.

Moja slika zamaknjenosti v travma refleks je pretirana. Z namenom boljše predstave telesne asimetrije v ta somatski refleks.

Kakšno vedenje staršev, učiteljev, trenerjev oz. katerikoli avtoritarnih oseb v življenju otroka pa vpliva na takšno telesno asimetrijo?

V večini primerov gre za to, da smo dolgo časa v nemoči oz. stiski. Otrok vedno išče potrditev v očeh staršev pri igri, trenerjev pri športu, učiteljev v šoli, inštruktorjev pri petju itd. 

Sam sem treniral odbojko od osnovne šole naprej. Skušal sem se dokazovati in bil zelo resen ter zavzet pri tem. Imel sem ambicije in želel sem si pozornosti ter se dokazati v očeh trenerjev. Bil sem vzgojen v tem duhu, da vsaka ponovitev šteje, da iščem perfekcionizem v odbojih, tehniki in gibanju. Prihajalo je do situacij, da nisem bil več najbolj pomemben in se trenerji niso ukvarjali zgolj z mano. Tudi napake sem seveda delal in bil občasno opominjan. Kot vsi ostali v ekipi sem sprejel dejstvo, da je pač treba iti v vsak trening “na polno,” če se želim izboljšati. Dokazovanje je pri športu vsakodnevno. To dokazovanje in postopno telesno zlorabljanje ter uklanjanje vsemu, kar rečejo pomembnejši trenerji, soigralci, starši itd. se je seveda nabiralo v meni v obliki jeze in odpora. Skozi pubertetno obdobje se je ta upor še stopnjeval in ker te jeze nisem znal in niti nisem mogel izražati na pravilen način, sem to potlačil v telesu. Vsak naslednji trening pa sem potem ponovno želel pokazati, da sem boljši. 

Znaki šibkosti in “jamranja” v športu niso zaželeni. Ostanejo le najbolj “pogumni,” najbolj odporni ter ambiciozni. Vsaj takšno je bilo mišljenje večine trenerjev, stroke in staršev. To je seveda vodilo v usmerjanje moje podzavesti, da je tako prav. Zavestno sem ponavljal enako telesno gibanje med treningi ter hkratno zatiral utrujenost, naveličanost ali pa čustveno nemoč. Ob stalnem dokazovanju, je to početje na meni pustilo posledice. Sočutnosti in primerne podpore nisem bil deležen, a bi jo verjetno tudi zavrnil. Vsaj v srednješolskih letih, saj bi to bil za fanta, ki se dokazuje vendarle znak šibkosti. 

Zloraba nemoči in telesnih zmogljivosti so v tekmovalnem in profesionalnem športu stalnica. Enako velja za druga področja – umetnost, medicina, obrtništvo, podjetništvo itd. O tem se malo govori, ta tema je skoraj tabu. Ni zaželena, saj prevladuje tradicija in vzgoja prepričanja, da je za uspeh treba potrpeti in garati. Starši otroke vedno bolj “spodbujajo” oz. bolje rečeno »žrtvujejo«, da svoje telo in/ali tudi svoj um pretrenirajo. Določeni starši izživljajo svoje neuresničene sanje, drugi to počnejo, ker mislijo, da bodo s tem otrokom omogočili lepše življenje, ko jim uspe rezultat. A niti ni toliko pomembno, kakšen je motiv staršev. Rezultat oz. kariera usmerjena v čas = denar, nam vedno bolj kaže realno sliko družbe. Ta pa se kaže v kroničnih boleznih, bolečinah in travmah. 

Te posledice so za marsikoga nevidne očem. Asimetrije so jasen znak telesnega nereda, zakrčenosti v predelu trupa ter močne odtujenosti racionalnega od iracionalnega (zavest in telo). Te asimetrije dvignejo tlak v trebušni votlini, da se oseba manj čuti. Čuti pa potem posledice v obliki kroničnih stanj. 

Če je medenica zamaknjena imamo povečano možnost za ledveno hernijo ali skoliozo, saj povečan tonus mišic na eni strani trupa povzroča ukrivljenost. Večja možnost je za poškodbo kolena oz. križnih vezi ter meniskusa, kar sem v praksi kot osebni trener že videl in se s takšnim delom srečujem ves čas. 

Zamaknjenost oz. daljša noga na levi ali pa na desni povzroča šepanje. To se z leti vedno bolj opaža saj, če ne uredimo vzroka, se tudi posledica ne reši. Zato potem oseba vedno bolj obremenjuje kolke. Obraba kolkov, Halux valgus, išias in podobni simptomi so stalnica ob takšnem stanju. 

Višja rama na desni kot na levi ali obratno pogosto rezultira v obliki bolečin v vratu ali ramenskem obroču ter po roki. Diagnoze kot so kalcinacije, sindrom zamrznjene rame, karpalnega kanala, vratne hernije ter pogoste migrene ali glavoboli so stalnica in neizogibni pojavi. Pa sem naštel le najbolj pogoste in bolj telesne kronične bolečine.

Vse to seveda obremeni respiratorni in krvožilni sistem, saj smo zaradi vseh teh bolečin slabe volje, porabljamo ogromno odvečne energije ter časa za zdravljenje, preglede, fizioterapije, okrevanje itd. Vse to še bolj vpliva na naše psihično stanje in to seveda povzroča kronična stanja v oblikah bolezni dihal, prebavil, kronične utrujenosti, izgorelosti itd. To pa potem lažno pripišemo letom. Ponavadi slišimo, da nekdo reče, da to je pa EMŠO. 

Kako se lotiti vzrokov in začeti urejati bolečino na telesnem nivoju ali pa ozavestit stare “rane,” pa učim na AEQ spletnih programih®. Z naslednjim bom začel v februarju in je namenjen urejanju kroničnih bolečin predvsem v hrbtu, vratu in nogah, s čimer se sam največ ukvarjam tudi na telesnem nivoju na vadbah. 

 Na tej povezavi si lahko preberete več in se prijavite na spletni program: https://odskocnica.si/aeq-program/

Z zavestnim pristopom, ki temelji na mehkem gibanju ter principu pendikulacije se postopno lotimo odkrivanja asimetrij. Ko te ozavestimo in jih ozavestimo, se pot šele zares začne. Takrat lahko z učenjem novih gibalnih vzorcev na telesnem nivoju in učenja “teorije” bolj primerne današnjem času spodbudimo naš um, da začnemo usklajevati iracionalno z racionalnim. Tako naredimo “reset” programa v podzavesti in se začnemo reprogramirati, ko je zato še čas. 

Na spodnji povezavi vam predstavljam kratek povzetek še v video obliki: