Kronična hiperventilacija je na kratko povedano škodljiva!

Dandanes vdihujemo preveč zraka, kot ga telo potrebuje za normalno delovanje. Posledica takšnega početja dlje časa je podobna, kot če bi preveč popili, pojedli ali pa imeli kronično povišan srčni utrip. Vsako pretiravanje ima določene posledice in tudi kronična zloraba kisika ni izjema. Včasih se radi pošalimo, da v naši državi le še kisik ni obdavčen. V primeru kisika bi to imelo celo pozitivne posledice na zdravje, v kolikor bi tak zakon spoštovali.

Težava pri kronični hiperventilaciji, kar pomeni, da vdihujemo preveč kisika, je, da nam škoduje z zamikom in ne takoj. Negativne učinke občutimo čez leta ali desetletja in pogosto niti ne pomislimo na dihalni vzorec. Dihanje je kakršno pač je in se niti ne zavedamo, da je morda lahko nefunkcionalno, ali da si z dihanjem škodujemo dokler nam tega ne pove zdravnik, ali pa to kje preberemo. Pa še v tem primeru si pogosto mislimo svoje, in se ne obremenjujemo preveč. Težava je v tem, da je dihanje večinoma nezaveden proces razen, če se ne začnemo ukvarjati z dihalnimi vajami in tehnikami. Kar pa je vsekakor bolj redkost v razviti zahodni družbi. 

Živimo v tako hitrem svetu, da občasno kdo pozabi lastnega otroka zaprtega v avtu; se zaradi gledanja na telefon zaleti v “kandelaber.” Živimo v svetu, kjer je povsem običajno imeti na videz povsem zbran pogovor s prodajalko, ali dajati navodila svojemu otroku, medtem ko se pogovarjamo po telefonu in rešujemo problem v službi. Potem nam pa nekdo reče, da naj začnemo zavestno dihati in se toliko umiriti, da bomo lahko imeli misli le na vdihih in izdihih?

Da se odločimo za zavestno urejanje dihanja je odločitev, ki ima lahko trajne posledice v obliki zdravega in živahnega ter polnega življenja. Ne samo za nas, pač pa tudi za naše otroke, ki vedenje in vzorce našega obnašanja ter početja kopirajo in se od nas učijo. Sam lahko to potrdim iz prakse. Starejša hčerka je ponoči smrčala, pogosto je tudi močila posteljo, po približno letu in pol rednega ukvarjanja z AEQ metodo in AEQ dihanjem, pa je nefunkcionalno dihanje popravila, manj smrči in je tudi bistveno bolj sproščena čez dan. 

Če se z dihanjem ne ukvarjamo in se prepustimo dirki življenja, pa nas bo telo prej ali slej opomnilo ter ustavilo. Hiperventilacija je posledica kronično zakrčenih dihalnih mišic. Vzroki so povišan tonus gladkih mišic sapnika, grla, obraza, vratu in zmanjšan obseg prsne votline, zoženje dihalnih poti ter manjša elastičnost trebušne prepone. Posledice pa so zmanjšana vsebnost ogljikovega dioksida v krvi, zmanjšana vloga dušikovega oksida pri ohranitvi pretočnega in gibkega ožilja. To pa vodi v zmanjšan pretok krvi v srce, organe in mišice. Slabši izkoristek vdihanega kisika vodi v spiralo slabega počutja, živčnosti, napetosti ter depresije in naveličanosti. Zaradi nižje življenjske energije, slabše presnove in prebave ter slabše kondicije, se sistemske napake začnejo poznati predvsem po 30. letu starosti. Učinkovitost dihanja najhitreje spreminja energetske procese v telesu.

Paradoksalno je, da kljub temu, da je kisik za nas življenjsko pomemben plin, je le-tega povsem dovolj v rdečih krvničkah. Te so zasičene s kisikom od 95 do 99 odstotkov, kar je dovolj tudi za največje napore. Kar se pa pogosto ne zavedamo je, da je nivo ogljikovega dioksida tisti, ki določa koliko kisika bodo rdeče krvničke dejansko dostavile v tkiva. Če je količina CO2 v krvi prenizka, bo kisik ostal premočno vezan na rdeče krvne celice in prenos v tkiva, kjer ga telo potrebuje za izdelavo ATP (adenozin trifosfat) je oslabljen. Samo O2 brez CO2 je v telesu celo škodljiv, saj pride do nasičenosti s kisikom, ki pa je neuporaben. Tako pride do stanja hiperventilacije, ko imamo ves čas občutek, da nam primanjkuje kisika in pogosto že ob lažjem naporu občutimo dušenje. Zato vdihavamo vedno hitreje in hlastamo za zrakom, a hkrati izdihujemo ogljikov dioksid, ki nam ga pa primanjkuje. Lahko bi rekli, da sami sebe “zafrkavamo” in uničujemo. 

Pomembno vlogo pri izmenjavi plinov O2 in CO2 ima poznavanje Bohrovega efekta, ki je bil odkrit pred cca. 100 leti. Ko imamo pravilno razmerje teh dveh plinov v telesu glede na situacijo oziroma, da je to razmerje v skladu z realno porabo v danem trenutku, potem dihamo po tiho, skozi nos, ritmično in lahkotno. Nasprotno temu pa je, kadar hiperventiliramo, takrat je dihanje intenzivno, neredno, težko, naporno in pogosto glasno. 

Ko se začnemo zavestno ukvarjati z umirjanjem dihanja, je sprva težko, saj hitro začutimo silo po novem vdihu. Ta hitra dihalna lakota ali močan pritisk, da vdihnemo je navada, saj smo več let ali desetletij navajali kemoreceptorje v podaljšani hrbtenjači, kjer je center za nadzor dihanja, da je takšno razmerje med CO2 in O2 za nas dobro. Ko začnemo dihati počasneje in s premori po izdihu, pa to občutimo v obliki odpora. Zato je pomemben določen čas in gre za proces, ki lahko traja več mesecev, da se center za nadzor dihanja ponovno ponastavi na bolj realno razmerje. Redna in zavestna praksa AEQ dihanja ter AEQ dihalnih vaj, je dolgoročno gledano najboljša praksa za ureditev stanja kronične hiperventilacije in odpravo nefunkcionalnega dihanja. 

Še nekaj škodljivih primerov dolgotrajne izpostavljenosti hiperventilaciji:

V pomoč pri začetku urejanja dihanja smo učitelji AEQ metode in AEQ dihanja. Več o AEQ metodi in mojih programih pa sledi povezavi: AEQ metoda