Pogosto slišimo, da je potrebno za odličen rezultat delati ali trenirati več, močneje, bolje – ne glede na panogo ali usmeritev. Predpostavka »več« je vodilo, ki naj bi držalo vedno, če se želimo razlikovati oz. odstopati od konkurence. V praksi to povežemo z nadurami v službi, delo za vikende, če smo samozaposleni, ali pa imamo sami podjetje, pa je tako ali tako delo prosti čas in prosti čas delo. Pa je res? Preneseno na šport in vrhunski šport to v praksi izgleda, da treniramo 3 ure, namesto 2 uri, ali pa da po končanem treningu naredimo še dodatne sprinte, proste strele, servise, mete na koš itd. Skupni imenovalec je torej več treninga oz. več dela. Nekako je ta nauk prišel od generacij pred nami, to smo prebirali v knjigah uspešnih ljudi, v medijih, v intervjujih itd. To imamo zakoreninjeno, pravzaprav je postalo splošno znano dejstvo. Lahko bi rekli, da je tisti, ki več dela, priden. Zjutraj vstane pred vsemi, dela pozno v noč itd. V nadaljevanju zapisa se bom navezal na šport, se pa vse skupaj močno nanaša tudi na vsakodnevno življenje in posel.

Vrnimo se v preteklost, recimo v 90. in 2000. leta. Takrat sem tudi sam po televiziji začel spremljati šport, ali pa sem hodil na raznorazne prireditve in tekme v živo. Če pogledamo takratno generacijo slovenskih in tujih asov, so bili to večinoma posamezniki/posameznice, ki so bili izjemni garači. Njihovi trenerji so bili cca. 15 do 30 let starejši od njih, tako da so predvidoma izhajali iz povojnih časov. Po večini so imeli težko otroštvo, v smislu, da niso živeli ravno v izobilju, kot ga poznamo danes. Za mnoge ni bilo samoumevno, da je hrana na mizi vsak dan, kaj šele kaka sladkarija. Trenerji so, hote ali nehote, prenašali na športnike tudi del sebe, svoje osebnosti in »trde« vzgoje. Tako so bili naučeni, tako so odraščali in nenazadnje so le tako lahko preživeli. Za tiste generacije trenerjev in kasneje njihove varovance je res večinoma veljalo, da so trenirali več! Tipičen primer bi lahko bila družina Kostelić (Ante – trener, Ivica in Janica – športnika); pri nas recimo zlata generacija nogometašev (Katanec – trener, nogometaši – delavni brez večjih zvezdnikov) ali pa košarkarji Olimpije (Sagadin – trener, košarkarji – mladi in delavni). 

Vsem je bil skupen trener s trdo roko, ki je zahteval več, in garači (športniki), ki so to izvrševali. Dosegali so res vrhunske rezultate. Velik poklon vsem. A če pogledamo današnji šport, je tovrstnih trenerjev veliko manj oz. ne pridejo do izraza. Tudi teh »garaških« športnikov je manj. Včasih se morda obregnemo celo, da je danes vsem bolj važna frizura ali pa dober avto, s katerim se pripeljejo na tekmo. No, nekaterim morda res, a ti hitro poniknejo. Kaj pa se je spremenilo? Kakšni so trenerji danes? Kdo je uspešen in zakaj? 

Znati trenirati več in garati znajo danes vsi. To znajo tudi vsi trenerji. To je konec koncev najlažje. Ta recept je lanski sneg. Zato prej pride do »pretreniranosti« oz. kronične izčrpanosti, poškodb ali pa depresije zaradi nenehnega garanja in ne doseganja rezultata. Da je vse skupaj še huje, se vrne vse kot bumerang in dosežemo kontra učinek. S preveč treninga stagniramo, prej zbolimo, prej se zgodi poškodba. Bolj smo dovzetni za psihične težave. Odtujenost, anksioznost, na koncu pa tudi depresija so lahko stranski učinki pretreniranosti. Bili so tudi že primeri samomorov, pa se tega raje ne spomnimo ali pa potlačimo.

Morda se bo kdo vprašal: »Zakaj so pa včasih prenesli več garanja, danes pa ga ne?« Včasih ni bilo nič drugače. Razlika je le v tem, da smo na televiziji gledali tiste izjeme, ki so prestali ta trd sistem treninga in ušli poškodbam ali pa psihičnemu zlomu. Tudi danes ni nič drugače. Mnogi težke in naporne treninge prenesejo tudi danes, a ne dosegajo vsi vrhunskih rezultatov. 10 garačev, vsi s trenerji kot so Ante Kostelić, a le trije dobijo na koncu medalje. Kaj pa tisti na repu? Sprašujejo se: »Kaj je šlo narobe?« En slab rezultat jih ne potre. A 10 slabih rezultatov potre vsakogar. Trening na trening, rezultata ali preskoka v formi pa ni. Popušča volja, sprašujejo se po smiselnosti. Ali so sploh iz pravega testa za to? Je trener napačen? No, kaj pa potem dela razliko? 

Daleč največja razlika je v psihični oz. miselni pripravljenosti in energiji. Razlike med garači so minimalne. Zato je pomemben sistem treninga. Seveda je treba znati trenirati, a še bolj pomembno se je znati regenerirati! Regeneracija, prehranjevanje in dobra psihična priprava so ključ do uspeha. 

V spodnjih grafih bom poskušal bolj natančno pojasniti, kje so prednosti Ronalda (pa velja za izjemnega garača) pred povprečnim nogometašem, ki bi se skliceval zgolj na več in več treninga.

Prvi graf je zgolj prikaz kaj pomenijo krivulje:

Spust krivulje predstavlja trening oz. eno vadbeno enoto. Nivo kondicije torej takrat pade, saj telo utrudimo. Krivulja pa začne rasti v času med treningoma. In ravno ta čas je bistvenega pomena! V tem časovnem okvirju lahko na dolgi rok vplivamo na to, ali bo naša kondicija po določenem času boljša ali slabša. Če bo naš časovni okvir med treningi kakovosten, bo naš čas regeneracije pozitivno vplival na kakovost in tudi hitrost okvirja. 

Ronaldo bi po grafu izgledal nekako takole:

Ena komponenta je forma, v kar sem vključil vse od kondicije, moči, nogometno-specifičnega treninga, agilnosti, hitrosti itd. Druga pa je čas. Vsak padec krivulje pomeni trening, vsak dvig pa je čas, ko treninga ni. Ta časovni okvir pa lahko vključuje marsikaj (prosti čas, spanje, prehranjevanje, druženje, rehabilitacija, novinarske konference, intervjuji, reklame, opravki itd.). Če gledamo krivuljo se ta dviga s treninga na trening. Poleg dvigovanja pa je pomembna še frekvenca. Zaradi vedno bolj strmejšega dvigovanja krivulje, to pomeni, da lahko prej naredi nov trening. Na dolgi rok to pomeni krajši čas okrevanja, večje število treningov in hitrejši dvig forme na nov nivo. To pa zato, ker je njegov čas regeneracije kakovosten. Prehranjevanje je zdravo in primerno njegovemu ritmu ter zahtevam, dovolj časa kakovostno spi, prosti čas nameni aktivni regeneraciji (fizikalne terapije, lažji aktivacijski treningi, masaže in samomasaže, meditacije in dihalne vaje, mrzle kopeli itd.). Njegovo izhodišče za naslednji trening je vedno boljše in vedno manj časa porabi za okrevanje. Vedno boljši učinek pa doseže s samim treningom. Tudi vedno bolj naporne in daljše treninge lahko zato lažje prenaša. Tak trenažni sistem je uspešen in dolgoročno prinaša rezultate. Zato tudi psihično drži visok ritem in vidi smisel v vsem tem početju.

Ta graf predstavlja športnika, ki trenira brez sistema, zgolj z vedno več treninga:

V enakem časovnem okvirju je opravil manj treningov kot Ronaldo. Forma se ni drastično dvignila, čeprav je na treningu dal vsakič vse od sebe. A izhodišče, iz katerega začne vsak trening, je mnogo nižje. To pa zato, ker je čas med treningi manj učinkovit zanj. Prehranjevanje je povprečno, ni primerno njegovim zahtevnim treningom in mnogokrat nasičeno z nepotrebnimi hranili (sladkor, cvrtje, sladke pijače, napačna izbira živil). Njegov spanec ni miren; spanja je sicer dovolj, a se ne spočije in regenerira. Njegov dan je poln obveznosti, ogromno časa je pod stresom zaradi življenjskih skrbi, službenih obveznosti in financ. Dihanje je bolj plitko in hitro, zato je utrip višji med mirovanjem. Zaradi tega se kakovost spanca samo še poslabša, posledično pa to vpliva na nivo glukoze v krvi. To občuti s potrebo po bolj energijsko prazni, a kalorično polni hrani (sladkarije, hitra prehrana, cvrtje, pice …). Namesto terapij, regeneracijskih treningov, meditacije ali sprostilnih tehnik, cele dneve zaradi utrujenosti preleži na kavču in gleda televizijo ter igra računalniške igre. Za vikende zaužije malo preveč alkohola, saj se redno udeležuje zabav, da se sprosti in odmisli probleme. Kar pa vodi zgolj v slabši bioritem, slabšo hidriranost in še večjo utrujenost metabolizma. Iz tega razloga se njegova forma s treninga na trening ne dviguje, pač pa je čas regeneracije vedno daljši. Vedno manjša je tudi storilnost in volja na samih treningih. Kljub temu da zagnano in pridno trenira, nima dovolj energije za boljši rezultat. Vrti se v začaranem krogu povprečne forme in prepočasnega napredka. Na tekmah velikokrat ne prikaže dovolj v primerjavi z ostalimi, rezultati so slabši in posledično je njegova volja vedno slabša. Utrujenost se povečuje, psihološko pa je njegovo stanje slabše. To spet privede v bolj plitko dihanje, slabši spanec, slabšo regeneracijo. Na trenutke zaradi izjemne želje sicer zablesti, a forma ni stalna, pač pa gre zgolj za občasna naključja. Zaradi kroničnega pomanjkanja kakovostne regeneracije, se po nekaj letih treninga po principu več in več, drastično poveča možnost za bolezen ali poškodbe, saj telo zmore le toliko, kot je za človeka dosegljivo. 

Psihološki znaki pretreniranosti (slaba volja, odtujenost, anksioznost, bipolarnost) so pogosto pokazatelji, da nekaj ni vredu. Tak športnik ima veliko večje tveganje za poškodbo ali pa psihološke težave, ki so vedno bolj prisotne, a se o tem redko piše, ker nihče noče izpasti “nemočen”. Zlasti moški športniki naj bi veljali za heroje in vzornike. To pa prevečkrat enačimo z nadčloveškimi sposobnostmi, ki nimajo dosti skupnega s človeško naravo in fiziološkimi zmogljivostmi. 

Bistvena razlika med povprečnim in vrhunskim ni v večjih količinah treninga, pač pa v kakovostnejšem sistemu treninga. Pri primeru Ronalda in povprečnega nogometaša, sem izpustil eno pomembno stvar. To je športno-specifični trening. Ta mora biti seveda na najvišjem nivoju. To pomeni, da mora biti trening nogometaša usmerjen v hitrost, vzdržljivost, tehnični in taktični trening, predvsem pa v nogometne prvine itd. Predpostavljamo, da oba igrata za Juventus, torej sta pod enakim strokovnim vodstvom trenerjev. V tem zapisu želim poudariti regeneracijo v celoti. Ta, poleg prehrane, bistveno vpliva na celotno sliko. Danes bi zato veljalo: počivaj kakovostno in več, da lahko več in bolje treniraš. Trening je pomemben, vedno je bil in vedno bo. Trenirati je treba kakovostno in veliko. A čas med treningi in tekmami je še pomembnejši. V tem času lahko vzpostavimo sistem, ki deluje za nas in nas spravi v formo, ali pa se obrne proti nam in nas povozi od zadaj brez, da bi sploh vedeli, kaj se je zgodilo.