Se kdaj vprašate kaj je namen počitka?

Pogosto se vprašamo, kako si razdeliti dan, ki traja 24 ur na način, da bomo lahko čim bolje opravili vso potrebno delo, obveznosti in naloge. Da bomo delali čim več. 

Živimo v svetu, kjer lovimo čas in imamo obilico energije. Ko imamo obilico energije, to pomeni, da lahko v dnevu naredimo ogromno dejanj. Ni nam treba skrbeti, če bomo lahko jedli in si povrnili energijo. Saj nam je hrana na voljo kadarkoli in kjerkoli. Ni potrebno veliko truda, da pridemo na drug konec mesta, ker imamo avto, javne prevoze ali taksije. Kadarkoli želimo lahko pokličemo sodelavca na drugem koncu sveta, ali pa pošljemo elektronsko pošto. Na voljo imamo ogromno strojev, elektriko, tehnologijo in obilico hrane, pijače, itd. Ker je že dolgo tako, smo se na to navadili oziroma smo to sprejeli kot vsakdanje. Hitrost pretoka informacij, reakcij, odzivov, prenosov energij v obliki čustev, vedenja, izražanja itd. je v dnevu ogromno. 

Če pomislimo, kolikokrat v dnevu pogledamo na socialno omrežje, kolikokrat se ozremo, ker nekdo trobi na cesti, ker dobimo sporočilo na telefonu; koliko informacij pošljemo skozi besede, sporočila, klice itd. drugim ljudem. Koliko korakov v dnevu naredimo, in koliko časa smo z mislimi drugje. Ves čas rešujemo situacije v glavi, smo z mislimi že na sestanku, zmenku, zabavi, pri otrocih itd. Vse to so dogodki in senzacije, ki jih nenehno procesiramo in nas nezavedno bremenijo ves čas. Temu pa pogosto dodajamo še treninge, vadbe, tek, tenis, plavanje, itd. 

Redko se vprašamo, kdaj počivati, še manj pa zakaj?

Kdaj smo najbolj pripravljeni tekmovati, nastopati ali imeti govor, predstavitev, itd.? V športu je praksa, da se vsaj en dan pred velikim tekmovanjem počiva. Delno, da se napolnijo zaloge ogljikovih hidratov in imamo več kemične energije v obliki glukoze, ki se potem pretvarja v življenjsko energijo v obliki gibanja. Toda pogosto se zgodi, da takrat zbolimo, staknemo prehlad ali pa nas začne boleti trebuh, grlo ali kaj drugega. Pogosto slišimo, da je to zaradi treme, a ni zgolj to. 

Športnik, poslovnež, uslužbenec, delavec, igralec itd. – vsi imamo podobno vprašanje, kdaj in koliko počivati, če je en dan pred pomembnim dogodkom prepozno, ali pa da je to premalo počitka?  

Z rednim, nenehnim treningom ali delom, sploh, če je rutinsko in delamo ne glede na počutje, ustvarjamo dolg ega do telesa. Telo vedno manj zares čutimo, ker premalo počivamo. Vzgojeni smo, da brez dela ni jela. Telo redno ignoriramo, da lahko sledimo normam, ki jih moramo doseči. Vsak dan, teden, mesec, leto itd. Počitek bi moral biti v ravnovesju z delom. Ne poznam nikogar, ki bi resnično počival več kot dela. Tudi, če nekdo nima službe, ali pa je v družbi znan kot “lenuh,” to še zdaleč ne pomeni, da zna in ve, kdaj počivati. Sam sem bil pred leti v takšni situaciji in se dobro zavedam, da biti brez službe ali dela, povzroča enak ali še celo večji pritisk v telesu. Energija se nabira zaradi nezadovoljstva, žalosti, tesnobe, strahu in slabe volje. Strah pred naslednjim dnem, tednom, mesecem lahko vsakega pahne v hudo stisko in depresijo. 

Ker imamo energije na pretek, ne znamo pa je pravilno, pravočasno in smiselno izražati, razporejati ter po potrebi varčevati z njo, se pretirano utrujamo. Tonus mišic ne znamo sprostiti niti med počitkom, ker se več ne zavedamo telesa in je dolg ega že tako velik, da nimamo več energije, da bi se ustrezno regenerirali ali rehabilitirali. Izgubimo sposobnost daljšanja mišic, enakomernega tridelnega dihanja ter globokega spanca.

Kot, da bi dali telefon polnit vsak večer pred spanjem in bi se napolnil le do 30 %. Potem pa bi ga cel dan uporabljali dokler ne bi baterija prišla na 1 %. Telefon bi se kmalu izklopil, mi pa imamo možnost, da izklopimo telesne občutke, blokiramo utrujenost in nadaljujemo. Vsak dan ustvarjamo dolg do telesa. Kot, da bi zgolj porabljali kredit, ne bi pa vračali denarja. Obresti plačujemo v obliki bolezni, kasneje pa v obliki kroničnih vnetij, bolečin in ostalih kroničnih stanj.

Zato pogosto zbolimo dan pred nastopom, tekmo, itd. Ravno takrat, ko si to najmanj želimo oz. si želi naš ego. Naš um oz. ego se ne utrudi toliko med treningi ali delom. Telo pa se mnogo bolj. Občutek imamo, da smo naredili premalo, ali da ni bilo dovolj dobro. V resnici pa smo pretiravali, ali pa delali neučinkovito. Telo pa na koncu vedno premaga ego. Zato se lahko trudimo, mečemo na glavo, si razbijamo misli dan za dnem, kako biti bolj produktivni, delati več, hitreje in močneje, kako v 24 urah narediti čim več. A izkupiček bo vedno enak ali pa celo slabši, če pri tem ne upoštevamo našega telesa. Vodilo bi moralo biti ravnovesje med delom in počitkom.

Dandanes pa imamo za vodilo pogosto zgolj številko na bančnem računu, številko na dresu, številko na tabeli uspešnosti, številko ponovitev v fitnesu, številko zaposlenih v podjetju itd. 

Preverjanje dnevnega stresa

Za lažje preverjanje dnevnega stresa ali pa če pretiravamo z delom, treningom oz. razmišljanjem si je najlažje pomagati z rednim beleženjem utripa. Redno beleženje utripa je objektivno in dokler nimamo boljšega stika s telesom ter se bolje čutimo, je objektivnost potrebna. Če imamo pametno uro ali prstan je lahko to odličen pripomoček. Sam imam pametno uro, ki beleži utrip srca med spanjem, število vdihov na minuto ter HRV (variabilnost srčnega utripa). Uro nosim med spanjem in vsako jutro mi ponudi podatek o učinkovitosti spanja. 

Utrip si lahko zmerimo seveda tudi drugače. Najbolje, da v enakih okoliščinah (ob enaki uri, najbolje zjutraj še v postelji). Če je podatek za 10 utripov na minuto višji kot običajno, to pomeni, da je moralo telo zaradi vnetij, povečati aktivnost imunskega sistema in hitreje črpati kri, da bi prizadeta tkiva čim prej obnovilo. Tak podatek o povišanju utripa je zgovorno dejstvo, da je primeren dan za več počitka in regeneracijo. Zadnje, kar potrebujemo, je stresen dan v službi, več treninga ali pa začetek novega projekta. Treba je umiriti ego in dati čas telesu, da vrne “obrok,” ki ga je dolžan do ega, ki je predolgo pretiraval. 

Če tega ne upoštevamo in še naprej zapostavljamo telo, lahko zelo dobro predvidimo, da bomo zboleli ali pa se bo naše počutje poslabšalo drastično. Sam sem to pri sebi občutil že ničkolikokrat. Kot športnik sem pogosto pretiraval s treningi in nisem poslušal telesa oz. ga niti nisem znal. 

Odkar sem se začel ukvarjati z AEQ metodo®, in AEQ dihanjem® pa se je marsikaj spremenilo. Bolj realno zaznavam kdaj sem utrujen. Kdaj je preveč ali premalo treninga, kdaj je dovolj in kdaj bi lahko še delal. Skozi prakso AEQ vaj® in AEQ dihanja® sem začel bolje zaznavati telesne občutke iz notranjosti (interocepcija). Bolj zaupam telesu, ker ga bolje poznam in bolj čutim. Ego pa znam pomiriti, ko je to potrebno. Predvsem z redno dihalno prakso in umirjanjem skozi dihalne protokole ter AEQ vaje® sem najbolj zaznal, kje so vzroki za določena podzavestna nagnjenja, odvisnosti ter zlorabljanje telesa za voljo rezultatov in številk. 

Vabim vsakogar, ki se najde v tem zapisu, da se mi pridruži na naslednjem AEQ spletnem programu dihanja®, kjer bom predajal znanje naprej in vas učil o podobnih tematikah. 

Vedno bolj kot zmanjšujemo senzorno-motorno odtujenost in vedno bolj kot razumemo, da čas drugače teče za telo kot za zavest, bolj se lahko nadzorujemo tudi brez pametne ure oz. čutimo enako kot kažejo podatki na uri. Številke in norme bodo manj pomembne, ko bomo lahko zaupali telesu, občutkom, intuiciji in notranji uri. Brez, da nas bo strah napake v prihodnosti ali pa da bomo imeli občutek, da smo malomarni ali leni. Lenoba je zelo relativen pojem in vsakdo, ki zase misli, da preveč počiva, po mojih izkušnjah počiva najmanj in bistveno premalo.

O naslednjem AEQ spletnem programu® pa si več preberite na spodnji povezavi. 

Povezava: https://odskocnica.si/aeq-program/