Um in telo sta neposredno povezana, a smo ljudje začeli ločevati ti dve neposredno povezani enoti že zelo dolgo časa nazaj. Že v Bibliji je predstavljen koncept, v katerem se je človek hotel približati vsemogočnemu, ko je Adam jedel iz drevesa spoznanja. Skozi razvoj civilizacije, sploh pa v zadnjih 100 letih s strmim vzponom tehnologije, smo začeli še bolj ceniti vrlino ločenosti. Ali častimo um (znanstveni ali kulturni presežki ter novi izumi in odkritja) ali pa telo (vrhunski šport, adrenalinski podvigi, preživetje v težkih okoliščinah itd.). Takšna ločenost pa nakazuje, da gre razvoj človeka v napačno smer.

Zakon o ravnovesju, času, fizikalni zakoni ter zakoni termodinamike, ki so povsod v naravi in v vesolju prisotni, nas ali podprejo v početjih ali pa kaznujejo. V kolikor ločujemo telo od uma s stalnim pretiravanjem v določeno skrajnost, le-to občutimo v obliki kroničnih bolečin nekje na telesu ali pa določenih kroničnih boleznih uma. Ker živimo v ločenosti že od rojstva, si ne želimo priznati, da je naše fizično počutje in stanje v skladu s psihičnim stanjem. Že stari Grki so imeli rek: Zdrav um v zdravem telesu. To pa si dandanes vsak interpretira po svoje.

Ločenost uma in telesa je posledica naše pokončne drže. Edini med sesalci smo povsem uravnoteženi na dveh nogah. Telesna funkcija in struktura delujeta enako kot pri živalih, a zaradi pokončnosti smo bolj izpostavljeni. Intimni predel in ranljivi predeli trebuha in vratu so razlog, da smo morali razviti živčno-mišični sistem še bolj dovršeno. Čustveno dojemanje in izražanje, pretok energije po telesu ter zaznavanje okolice in notranjosti bi moral biti pretočen in povezan za optimalno delovanje. A ker na površju (v membrani) lahko naredimo blokado pred močnimi občutki (energijami), ki prihajajo iz telesa ali iz okolice v telo, smo sposobni narediti zaporo med energetskim (čustveno-zaznavnim) in telesnim (biomehanskim). To imenujemo tudi senzorno-motorna amnezija ali odtujenost. 

V globini, pod membrano, pa je sta telo in um enotna. Ne moremo ju ločiti, tako kot na površju. Brez, da se premikamo, lahko mislimo in tudi premikamo se lahko nezavedno. A da bi delovali v sinergiji, je potrebno ločenost zabrisati. V trebušni votlini je zbiralnik življenjske energije. Z zakrčenostjo v prečnoprogastih skeletnih mišicah ter s popačitvijo dihanja zaradi togosti trebušne prepone, ki ločuje zgornji in spodnji del telesa, ustvarjamo ločenost po vertikalni liniji. To se pozna v slabši pretočnosti energije v predelih spodnjih okončin ali genitalij ali pa zgornjega, bolj razumskega, dela rok ter glave. Izhodne točke za izražanje potencialne energije, ki se nabira v telesu imamo na dlaneh, očeh ter ustih zgoraj in na prstih ter v genitalijah v spodnjem delu. Če je povezava dobra in ločenost med umom in telesom manjša, bolje zaznavamo in tudi bolj učinkovito izražamo močna čustva skozi te izhodne točke v obliki kinetične energije (gibanje, mimika, gestika, govor, spolnost).

AEQ vaje in AEQ dihalne vaje izvajamo tudi zato, da lahko skozi prakso dojamemo, to kar smo se zavestno naučili. Razumeti je nekaj drugega kot doumeti. Razum je površinski fenomen in ga nadzoruje naša zavest. Da bi dojeli, pa moramo to tudi začutiti oz. zaznati skozi telo in občutke. Šele tako lahko resnično občutimo to, kar piše, kar slišimo, ali pa kar vidimo. Praksa je potrditev teorije, a je to veliko težje kot pogosto mislimo. Da bi resnično dojeli, je treba vložiti veliko časa, pozornosti in energije. Da bi dosegli sintropijo, je treba sprostiti zakrčenost membrane in trebušne prepone, da lahko zadihamo bolj lahkotno in učinkovito, kar pa nam pogosto preprečuje strah. Ta pa je najbolj prisoten v predelu popka in pleksusa (refleks rdeče luči). Strah se nas je prepustiti telesu. Ko nas telo podpre in se mu prepustimo ter zaupamo, smo najbolj uspešni, učinkoviti in se počutimo odlično. Dihanje je lahko polno, sproščeno in umirjeno. 

Obdobje v zgodnjem otroštvu, ko smo bili nemočni, je prisotno pri vseh. Če ne bi prišlo do zlorabe nemoči, ne bi prišlo do ločenosti uma in telesa. Strah kot otroci doživimo precej močneje in če od staršev ne dobimo dovolj moči, da bi se lahko uprli in ostali polni upanja ter vere vase, bi zaupali svojemu telesu in se ne bi tako bali prepustiti čustvom in občutkom. Ker pa smo večinoma vsi razvili odtujenost od močnih čustev, živimo bolj površinsko življenje. Živimo v iluziji, hrepenimo po nečem novem, lepšem, boljšem. Ko pridemo do cilja, želje ali ljubezni, pa le-te ne znamo ceniti, ali pa se hitro naveličamo ter iščemo naprej. To nenehno izčrpavanje telesa ali uma ter površinskost nas utruja, dihamo plitko in hitro, smo napeti, nervozni in slabo spimo. Pogosto silimo v odvisnosti (alkohol, pretiravanje s športom, adrenalin, spolnost, droge), da bi našli uteho, ko so občutki, ki prej ali slej pridejo do zavesti, premočni. Te močne izbruhe čustev, ki so stisnjeni dolgo časa v trebušni votlini odrivamo stran. Ne želimo se soočiti z njimi, ker nas je strah posledic, ki pa jih v sedanjosti lahko obvladamo, saj nismo več nemočni otroci. Tega se sicer občasno zavedamo, a ti vzorci nimajo več bistvenega vpliva na naše vedenje in mišljenje. Vrtimo se v začaranem krogu, iz katerega ne najdemo poti. 

Ob izvajanju AEQ vaj in učenju lahko strahove iz podzavesti prikličemo na površje v zavestni nadzor ter se soočimo s preteklostjo. Dojamemo, da niso več tako strašni in močni, in da se lahko začnemo vesti bolj v skladu s sedanjostjo ter bolj zaupamo sebi in si povrnemo vero vase, povrnemo si ponovno upati.

Ko povežemo polarnosti v sintropijo namesto v pogubno entropijo, se začne komunikacija med poloma. V praksi to pomeni, da brez spanja ni stanja budnosti, brez noči ni dneva, brez dežja ni sonca in tudi brez uma ni telesa. Um, ki nima mase, deluje po kvantni fiziki in je lahko v prihodnosti, preteklosti ali v domišljiji. Telo pa deluje po klasični Newtonovi fiziki ter zakonih termodinamike. Ta dva nasprotna pola lahko delujeta sinhrono v sintropiji, ali pa se ločujeta, kar vodi v entropijo oz. propad.

Če torej dobro spimo, se bomo v budnem stanju bolje počutili in obratno. Če spimo slabo, bomo zaspani in bomo slabše spali prihodnjo noč. Polarnost v ravnovesju omogoča napredek in razvoj ali pa propad in uničenje, če je komunikacija slaba. Skozi AEQ dihanje pa je najlažje in najbolj učinkovito povezovati svet notranjosti in zunanjosti. Površine oz. zavesti ter notranjosti oz. podzavesti. To pa lahko naredimo le preko telesa z zavestnim pristopom do dihanja nad katerim imamo delni nadzor. 

Bolj kot skozi dihalne protokole, AEQ vaje in AEQ dihalne vaje izboljšamo komunikacijo med zavestjo, podzavestjo ter telesom in začnemo delovati usklajeno v sintropiji, bolj kot se lahko prepustimo telesnim občutkom, zaupamo nagonom ter umirimo podivjani in zahtevni ego, bolj smo povezani s sabo. Takrat se lahko resnično prepustimo ljubezni, strasti, hrepenenju, spanju in veselju. Boljšo kot imamo pretočnost energije po telesu in bolj učinkovito kot pulziramo v predelu trebušne in prsne votline skozi lahkotno lijačno dihanje, bolj lahko uspešno razporejamo z energijo skozi izhodne točke. Bolj kot smo lahko v parasimpatičnem stanju avtonomnega živčnega sistema večino časa ter sledimo notranji uri telesa, bolj si povrnemo vero, upanje, željo, voljo in pozornost. 

Ves čas pa po drugi strani na nas deluje nasprotje. Nenehno je prisoten vpliv okolice z negativnim, entropičnim delovanjem. Ta na nas deluje na način, da nas želi speljati stran od zavestnega stika s telesom, pozornost nam želi speljati v iluzijo, vpliva na naš živčni sistem, da začne delovati simpatično, kar nam jemlje življenjsko energijo in nas zakrči nazaj v strah, tesnobo in plitko dihanje ter nas pahne v obup in depresijo. 

Za ustvarjanje sintropije oz. bolj učinkovitega, lahkotnega in polnega življenja je potreben čas in boljša povezanost uma ter telesa. O tem pa lahko več izveste na naslednjem AEQ spletnem programu®. Aktualno ponudbo spletnih programov preverite na naši spletni strani.

Povezava: https://odskocnica.si/aeq-program/

Spletni program AEQ dihanja je odličen začetek v urejanje dihalnega ritma ter podzavestnih mišičnih refleksov. S tem si omogočimo, da se lahko začnemo ukvarjati z urejanjem svoje čustvene zrelosti in učinkovitosti. S tem pa spreminjamo svoje delovanje, izražanje in vedenje. S spremembo sebe se sproti spremeni tudi okolica, ki nas obdaja saj sami vplivamo na spremembo stanja.

Vabljeni na aktualni spletni program AEQ dihanja v novembru!